7. avg. 2018

Deadpool 2 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Brez odlašanja: je drugi del res boljši ali vsaj enakovreden prvemu Deadpoolu (2016)? Seveda ne. No, to bi bilo to. Ni za kaj, hvala za pozornost, lahko noč in ostanite še naprej z nami.

Nekoliko resneje: kaj natanko je tisto, kar je tako navdušilo uporabnike običajnih spletnih portalov, da so nadaljevanju namenili presenetljivo visoke ocene (IMDb 8.0, MC 66 %, RT 83—86 %), povečini ne prav nižje od izvirnika? Naj ugibam na slepo: še več politične nekorektnosti, (nekateri) duhoviti dovtipi in obešenjaške reference, možato slaboritni Josh Brolin. Ugibam tudi, da večino naklonjene publike sestavljajo mlečnozobci, ki se jim nenehni metafilmski prebliski, zabavna samoreferenčnost in preobračanje stereotipov zdijo nekaj novega, svežega in izvirnega. Seveda ni tako; niti v stripovskem svetu, še manj v filmskem. Sorči, osebno veliko dam prav na izvirnost. Ali to pomeni, da je rdeči pajac v drugo naravnost dolgočasen in preprosto beden? Sploh ne, pravzaprav je povečini kratkočasen in mestoma nadvse razvedrilen — in to je bolj ali manj vse. Je pa marsikje žal tudi razvlečen čez mejo dobrega okusa in geekovskih internih šal (ker prav to je kot-da štos, le da ni), s čudaško neenakomernim komičnim tempom, mnogimi pripovednimi nedoslednostmi in iz prejšnjega dela derivatno izpeljanimi elementi. Z enim stavkom: dobimo zgolj še več Deadpoola. Saj smo dojeli, no. Kliše, ki skuša s klišejskostjo delovati kot ciničen statement zoper hollywoodsko klišejskost, celo na rovaš lastne substance (glej Seven Psychopaths), je še vedno le — kliše.

Ravno zato si negativni predznak prisluži pripomba, da je film na trenutke preresen in tudi predolg. Naslovni lik so se ustvarjalci odločili malce humanizirati, ob čemer trpi predvsem prva polovica. Šele ob nekajminutni sekvenci, ki vključuje ekipo X-Force, Deadpool 2 prestavi v višjo prestavo, saj je slednja zagotovo vrhunec filma in ob tem svetujemo, da ste pozorni, kdo upodablja superjunaka Vanisherja. [...] Kljub vsem pozitivnim lastnostim pa je Deadpool 2 na nek način tudi zamujena priložnost ustvarjalcev, ki so se odločili za precej varno sestavo filma. Namesto tega se kljub vsemu drznemu in provokativnemu humorju filma zateka k zlajnani temi družine, ki jo lahko najdemo v vsakem drugem hollywoodskem filmu. —Jure Konestabo, Filmstart


Ne le Josh Brolin, ki je fantastičen povsod, kjer se pojavi, tudi Ryan Reynolds se v resnici zdi sila dopadljiv in gledljiv (tokrat je sodeloval tudi pri scenariju). Nekdanji kaskader David Leitch se v čevljih režiserja odreže pričakovano spodobno (John Wick, Atomic Blonde), akcijske sekvence so vnovič solidne, na prvo žogo preračunljivo izbrana glasba pa sledi enaki zabavljaško-referenčni logiki. Žal so nekateri liki značajsko malce zapostavljeni v primerjavi z izvirnikom (Morena Baccarin, T. J. Miller, Leslie Uggams) in nekateri sicer izvrstni glumači bolj ko ne statirajo (Eddie Marsan). Satirično-retorični rafali včasih zgrešijo tarčo, absurden straniščno-seksualni humor ali nabijanje spolno-rasnih predsodkov sta že malce iztrošena, s tematskimi nastavki za nadaljevanje franšize pa smo se tako ali tako že sprijaznili. Preveč prikladno se je pri vsaki pomanjkljivosti in lapsusu kakor v rekurzivni zanki sprenevedati, kako je "prav to štos Deadpoola, saj je vendar drugačen od vsega in vseh" — ker če morda samo jaz ne razumem hipsterskih štosev, mi je popolnoma vseeno, tudi če jih ne. Oziroma sem se tega naveličal že pri prvem delu; ki bi si ga vendarle morda še kdaj ogledal, takole za lahkotno večerno zabavo ob čipsu in pivu, dočim si nadaljevanja ne bi.

1 komentar:

  1. Bi lahko kakšen bolj filmski film prosim. Ne pa skoz te mainstream no-brain filme. Kje so časi ko si pisal o Blue Velvet in The thin red Line in ne ne navdušil za filmsko umetnost, ne pa sedaj ko pišeš se samo o teh blockbusterjih, vmes pa hejtaš brazgotinca. Pogrešam starega filmoljuba

    OdgovoriIzbriši