22. avg. 2018

Hereditary (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Cineastična merila se vztrajno nižajo in spodbudne odzive filmske srenje gre jemati s ščepcem soli ter zdrave pameti. Navdušenje nad "grozljivko leta" še kar vztraja (sicer bolj pri kritikih kakor pri občinstvu) in iz gole previdnosti so bila moja pričakovanja pred ogledom karseda prizemljena. Da je celovečerni prvenec mladega newyorškega scenarista in režiserja Arija Asterja tisto, kar so bili The Babadook leta 2014, The VVitch leta 2015, Don't Breathe in Under the Shadow leta 2016 ali razvpiti Get Out ter (vsaj zame) It Comes at Night leta 2017? Če upoštevam(o), da sta (me) letošnja A Quiet Place (2018) ter Annihilation (2018) zmerno do razmeroma solidno navdušila — na Abruptio, Suspirio, The House That Jack Built in nekatere druge lani napovedane pa še čakamo?

V filmu o podedovanem družinskem zlu se spretno prepletajo različni motivi in celo žanri; a recimo, da bi ga šlo še najbolj umestiti med mistične zgodbe o satanističnih ali poganskih kultih (The Wicker Man, Rosemary's Baby, Kill List, The Ritual) ter psihopatologiji disfunkcionalnih družin in mitoloških arhetipov (Don't Look Now, El laberinto del fauno, Lovely Molly, Oculus). Še bolj navdušujoča je obrtniška spretnost; čudovito estetska vizualnost v klasičnem slogu Tija Westa (The House of the Devil, The Innkeepers), s počasnimi kadri in širokokotno kamero, brez -BU!- poskokov in sterilnih posebnih učinkov, z naraščajoče mučnim nelagodjem in izkrivljeno temačno atmosferičnostjo. Sijajne so tudi igralske predstave, med katerimi izstopa fantastična Toni Collette (Muriel's Wedding, The Sixth Sense, About a Boy, Little Miss Sunshine), zaradi katerih je občinstvu naklonjena izjemna poistovetljivost in doživeto sočutje do nesrečnih, trpečih, očitajočih si likov z bremenom starševske in generacijske krivde. Mladi Alex Wolff kot starejši sin in Milly Shapiro v (svoji prvi) vlogi hčere sta organsko prepričljiva. Strah pred rodbinsko shizofrenijo, ki se neogibno prenaša na potomce, tokrat deluje kot sredstvo za odvračanje pozornosti; resnična groza se skriva v sposobnostih in dejanjih ljudi, ki se zaman skušajo izogniti strahu pred izgubo razuma, identitete in prisebnosti.

Vsebine in razpletov ne razkrivam rad, vendar ezoterična narava pripovedi z elementi nadnaravnega (morda zgolj kot manifestacije psihosomatskih virov) kar kliče po interpretaciji; in ker je šel film že bolj ali manj mimo, se lahko dotaknemo nekaterih razlag. Če filma še niste videli, pozor.

 SPOILER  Pokojna mati osrednje junakinje je bila voditeljica satanističnega kulta, ki je skušal v tuzemski svet obuditi peklenskega kralja Paimona; v okultnih knjigah opisanega kot Luciferjevega zvestega podanika, ki ima "moč poznavanja preteklih in prihodnjih dogodkov, razblinjanja dvomov, priklicevanja duhov in ustvarjanja vizij, obujanja mrtvih ter bivanja pod vodo". Še po svoji smrti bo v ta namen nesnovno izkoristila čudaško vnukinjo Charlie (za katero si je vselej želela, da bi bila deček, od tod fantovsko ime), nagnjeno k sestavljanju bizarnih obrednih figuric, in lastno hčer Annie, ki je podedovala sposobnost kanaliziranja mističnih energij — da bi demonskega vladarja naposled materializirala v telesu dojemljivega, krhkega vnuka Petra. Zločesti antikrist Paimon se bo namreč utelesil izključno v fantovski ali moški obliki; žensko telo mu služi le kot žrtveno jagnje ali ponižni subjekt čaščenja ter posredništva med svetovi onstranstva.

Psihološko zasnovana grozljivka se ne poslužuje preverjenih trikov strašenja gledalca. Tu ni prostora za hitro dogajanje in cenene nenadne skoke v kamero, pospremljene z bučno orkestralno glasbo. Gre za film, ki kompleksno zgodbo o odnosih, prebolevanju smrti in soočanju s krivdo razvija počasi, potrpežljivo in skorajda mučno, saj gledalec ne popušča v zbujanjem vtisa, da se v zraku skriva nekaj zloveščega. Zaslugo za to je treba pripisati vrhunski glasbi Collina Stetsona ter odlični, za Oskarja zreli igralski zasedbi, v kateri dominira predvsem Toni Collete kot bipolana mati Annie, ki s svojim nepredvidljvim obnašanjem ter histeričnimi napadi na več mestih izpade bolj strašljivo od vseh vdorov nadnaravnega, ki ogroža družino. In tu se skriva čar pričujoče grozljivke; v stilu kratke proze Edgarja Allana Poeja izhaja iz prepričanja, da največja groza prebiva v nas samih in našem pogosto neracionalnem obnašanju. —Vid Šteh, Deseta umetnost


Seveda pa je mogoče najti smisel tudi v prenesenem pomenu, makijavelijanskem simbolizmu in prispodobah: mati družine je podedovala umsko bolezen svojih prednikov (njena mati je trpela za disociativno motnjo identitete, umrli brat je bil paranoični shizofrenik). Obvladuje jo z obsesivno-kompulzivno izdelavo bizarno preciznih maket, s čimer obenem kompenzira nakopičene travmatske izkušnje in čustva, vendar v vsej svoji destruktivnosti v resnici ni sposobna storiti žalega otrokom in svojcem. Dokončna prekinitev patološko-terapevtskega prekletstva bo terjala (samo)žrtvovanje in prepoznavanje prave psihosocialne vloge sina, če naj vsaj ta zavzame enakovreden položaj v družbi in v rešitvi pred lastnim (bolnim) umom celo upa na normalno življenje.

Minusi? Lahko bi mu očital kakšno nedoslednost in nelogičnost, nemara tudi premalo artikuliran preobrat v epilogu. Strah je tako ali tako predmet subjektivne percepcije in če bi sodil po tem, kako in koliko mi je film ježil kožo, ne bi bil korekten. Zato bi rekel, da je Ari Aster v prvencu izpolnil pričakovanja ljubiteljev žanra in se tudi obrtniško zares izkazal. (Film s proračunom 10 milijonov je z osemkratnim dobičkom menda največji finančni uspeh produkcijsko-distribucijske tvrdke A24 doslej.) Upam le, da mu bo kaj podobnega uspelo tudi pri naslednjih projektih (za prihodnje leto napoveduje apokaliptično srhljivko Midsommer z Willom Poulterjem in Florence Pugh); saj veste, kaj se zgodi, ko k nadobudnemu režiserju pridejo kravatarji s polnimi aktovkami denarja.

3 komentarji:

  1. Zelo dober film. Cenim napor vložen v prikaz družinske dinamike in konstrukcijo vzrokov odgovornih za disfunkcijo. Odlična T.C., super snemalna prizorišča, kamera, režija scenarij... Tako "kompletne" grozljivke v zadnjem letu, ali celo več (vse od The Witch) ni naredil nihče.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam z napisanim, tudi mene konec ni povsem prepričal. V bistvu bi mi bilo, v kolikor bi ostali pri tematiki bolezni, precej bolj srhljivo.
    The VVitch recimo mi je imel bistveno boljši epilog. Zadnjih nekaj prizorov fantastičnih.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pri meni enako. Kar zadeva koncept nadnaravnega ali ezoteričnega, ki ni nič drugega kot prispodoba za človeško (umsko) bolezen, se mi je zdel The Babadook za spoznanje boljši.

    OdgovoriIzbriši