14. avg. 2018

Marathon Man (1976)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

John R. Schlesinger je tisti britanski režiser, ki je po začetnem obdobju dokumentarcev in kratkih filmov oral svežo ledino Novega Hollywooda s prelomnimi dosežki kot Darling (1965), Midnight Cowboy (1969), Sunday Bloody Sunday (1971) ter Yanks (1979); nekje vmes pa seveda s tukaj priobčenim politično-vohunskim trilerjem, kjer je še drugič združil moči z ameriško ikono metodične igre Dustinom Hoffmanom (brez kogar bi bil tudi s tremi oskarji nagrajeni Polnočni kavboj veliko manj zanimiv). Ob bok mu je postavil zveneča imena kot Roy Scheider (The French Connection, Jaws, Blue Thunder) in William Devane (Knots Landing, Space Cowboys), kot srh zbujajoči osrednji antagonist pa se je produkciji pridružil še čislani shakespearski virtuoz ter eden najbolj znamenitih britanskih glumačev vseh časov, angleški baron sir Laurence Olivier. Z vlogo nacističnega vojnega zločinca, nekdanjega zobozdravniškega mučitelja v koncentracijskem taborišču Auschwitz dr. Christiana Szella se je trajno zapisal v zgodovino sedme umetnosti kot eden njenih najbolj zločestih, sadističnih in slepo koristoljubnih likov (v poznejšem trilerju Fantje iz Brazilije iz leta 1978 režiserja Franklina J. Schaffnerja je, prav nasprotno, upodobil ostarelega judovskega lovca na pobegle naciste). Zgodba je posneta po scenariju in istoimenskem romanu prominentnega hollywoodskega pisca Williama Goldmana (Butch Cassidy and the Sundance Kid, All the President's Men, A Bridge Too Far, Misery). Pripoved spremlja prihodnjega doktoranta zgodovine Thomasa Babingtona "Baba" Levyja (Hoffman), sina ene izmed nesrečnih judovskih žrtev proti-komunističnega režima ameriškega senatorja Josepha McCarthyja, ki ne sluti, da je njegov poslovno uspešnejši starejši brat Doc (Scheider) v resnici dvojni agent tajne vladne agencije; ta spremlja pobegle vojne zločince in v imenu državne varnosti sklepa tvegane, včasih moralno sporne dogovore. Zarota skupine brezkompromisnih, surovih povojnih nacističnih dobičkarjev se kmalu zgrne tudi na naivnega mladega akademika, ki nima druge možnosti, kot da se za vsako ceno bori za golo življenje in tisto, kar je prav(ično).

V napeti in še za današnje razmere docela verodostojni klasiki, podloženi z vzdušno glasbo ameriškega skladatelja Michaela Smalla (The Parallax View, The Driver, The China Syndrome, The Star Chamber) in nadgrajeni z izjemnimi igralskimi nastopi, je snemalec Garrett Brown na filmskem platnu prvič prikazal svoj najnovejši izum: Steadicam (prenosno kamero s stabilizacijskim sistemom je sicer uporabil že v filmu Bound for Glory, vendar je ta v kinematografe prišel pozneje). Gladko drseči prizori vztrajnega treninga nadobudnega tekača in pred morilskimi zasledovalci bežečega junaka po nočnih ulicah New Yorka so pridobili organsko pristnost ter prvoosebno angažirano, še nikoli prej videno filmsko prepričljivost (naslednji film s to dinamično snemalno tehniko je bil slavna boksarska drama Rocky). Tako se pač rojevajo legende.



Temačno eskapistična zarotniška kriminalka z enim najbolj nelagodnih prizorov mučenja (namig: zobozdravniški sveder in drugo orodje) je naletela na huronsko pozitiven odziv kritiške javnosti in takojšnje hvalospeve občinstva, pa tudi izjemen finančni uspeh (pravzaprav zadnji Schlesingerjev). Med osrednjimi motivi preganjavice Novega Hollywooda, subverzivne družbeno-politične izkrivljenosti in zlaganosti pojma ameriške enakopravnosti se je enakovredno umestila med nekatere težkokategornike tega obdobja; istega leta so namreč nastali tudi All the President's Men, Carrie, Rocky, Obsession, The Omen, Network, Assault on Precinct 13, Taxi Driver, The Tenant in nekateri drugi nesmrtni filmski kulti.

Is it safe? —Is what safe? —Is it safe?

2 komentarja:

  1. Hvala za predlog
    Včeraj pogledal: organsko srhljivo!

    OdgovoriIzbriši
  2. Also! Sedaj vem od kje je assassin's creed črpal idejo za orožje :D

    OdgovoriIzbriši