20. avg. 2018

Patient Zero (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Juhej, še ena zombijada. Zakaj bi normalen, zdrav človek to še n-tič gledal in potem o tem tudi pisal? Morda zato, ker (a) so ga naivno pritegnila zveneča igralska imena kot Natalie Dormer (The Counselor, The Forest, In Darkness, serija Igra prestolov), Matt Smith (serija Doctor Who, serija The Crown, Pride and Prejudice and Zombies) in celo nihče drug kot Stanley Tucci (Conspiracy, Big Trouble, The Devil Wears Prada, The Lovely Bones, Julie & Julia, Margin Call, The Fifth Estate); ali pa (b) ker v tem podžanru vztrajno upa na še kakšen presežek tipa 28 Days Later (2002), Shaun of the Dead (2004), Zombieland (2009), The Battery (2012), Vlak za Busan (2016) in še nekateri — navsezadnje ima ta podzvrst potencialno na zalogi neskončno število zanimivih in raznolikih zgodb, saj gre za satirično sliko družbe in kritični prerez praznoglave nečloveškosti nas samih (ali pa naj bi tako vsaj bilo). Resda drži, da na filmskem platnu kadarkoli raje gledam časopis, ki ga poldrugo uro bere Stanley Tucci, kot manično navdušenega pritlikavega scientologa Tomčija Kurčija, kako skače s padalom; in da v resnici (spet) ne gre za klasične zombije, temveč z virusom besnila okužene stvore z nečloveško močjo in hitrostjo (torej kot golazen v filmih 28 dni pozneje, I Am Legend, World War Z in podobno). Vendar se vnovič izkaže, da (kateregakoli) filma pač ne naredijo igralci — naredita ga predvsem zanimiv scenarij in suverena režija.



Kar zadeva zgodbo o zombijevski apokalipsi (sicer že ob Samhainu 2015 zaman napovedano za leto pozneje), je pravzaprav ironično, da ima obetaven nastavek in se tudi začne nadvse intrigantno: v utrjenem vojaškem oporišču pod zemljo znanstveniki "zaslišujejo" ujete okužence s pomočjo posebnega izvedenca (Smith), ki je edini sposoben komunicirati z njimi (krvoločni brezumneži so ga pred časom ugriznili, vendar se iz nekega razloga potem ni preobrazil, podobno kot Wesley 'Daywalker' Snipes v Rezilu), da bi našli "pacienta nič" — namreč prvega z zombi-steklino okuženega bolnika, da bi s pomočjo njegove krvi razvili proti-serum. (V teh filmih se nihče pretirano ne ubada s tem, da za nobeno virusno okužbo ne obstaja "zdravilo", a smo takih nedoslednosti in nujnosti zamika nejevere že vajeni.) Njegova sodelavka (in skrivaj ljubimka), zagnana zdravnica (Dormer) si v bitki s časom prizadeva čim bolje spoznati in razumeti okužene, da bi lahko sčasoma vzpostavili normalno eksistenco in nekdanjo civilizacijo. A na mučilnem stolu v stekleni celici se nekoč pojavi nedoumljivo umirjeni, inteligentni über-zombi (Tucci), nekdanji univerzitetni profesor, ki zlahka obvladuje morilski nagon, se omikano in artikulirano (celo duhovito) pogovarja z zasliševalci ter si med izpraševanjem lagodno privošči cigareto. Kmalu se izkaže, da ima zombijevski šef velikopotezne namene, niso ga ujeli po naključju, temveč je tam po lastni volji — in ima prav poseben načrt za prevlado nad nemočno človeško raso.



Pripovedni koncept načenja dve zanimivi, četudi ne docela izvirni premisi: (a) da zombijevska preobrazba ljudi ni patološko nazadovanje na raven živali, temveč prav nasprotno, razvojno naprednejši člen v evoluciji človeka (podobno idejo smo videli v mnogih vampirijadah in sci-fi jeremijadah); ter (b) fantastično-filozofski zasuk konteksta, kjer se vlogi oblastnega raziskovalca in preučevanega objekta nepričakovano zamenjata (kar smo tudi že videli v zgodbah tipa Planet opic in podobno). A žal potem s tema idejama ne naredi nič, nada, zip, kot tudi ne s podzgodbami o Morganovi ženi ali profesorjevi družini. Kot če bi avstrijskemu režiserju Stefanu Ruzowitzkyju (Die Siebtelbauern, Die Fälscher, Die Hölle) po scenariju nekega Mika Leja (nikad čuo) prav na vrhuncu zgodbe in v njenem epilogu popolnoma zmanjkalo idej, zato bi vso dotlej nakopičeno energijo kakor iz preluknjanega balona — po obveznem akcijskem preganjanju in stereotipnem begu pred ljudožerskimi stvori — v prostem teku površno izprdel v instantno nedorečen, banalen zaključek, direktno v slepo ulico. Škoda.

Ni komentarjev:

Objava komentarja