6. sep. 2018

Jurassic World: Fallen Kingdom (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Zadevo sem si ogledal izključno na željo našega dvanajstletnika. Seveda nisem bebec, ki bi za ta jajca kupoval vstopnico za Kolosej ali Cineplexx, četudi gre za jasen poletni razbijalec blokov; tako ali tako že (predrago) plačujem dostop do interneta in elektriko, zato sva si umotvor s hudourniških planjav z mulcem ogledala v miru dnevne sobe. Najstniku je bil malo bolj boring od prejšnjega Jurskega sveta (2015) in dinozavri na videz precej fejk. (Meni so se pravzaprav zdeli še kar solidno animirani, kljub sterilno gumijastemu vtisu; je pa res, da sem se te prazgodovinske zalege sčasoma naveličal in med ogledom nisem bil čisto pri stvari.) Če še ciljne mularije to ne navduši, sem se spraševal, komu pri Svetem Jurašiču so te generične, konfekcijske cinemasturbacije za nedeljske kokičarje sploh še namenjene. Triletnikom, štiriletnikom?

»Se spomniš prvega trenutka, ko si videl dinozavra v živo?« dahne eden izmed likov v filmu. »Bilo je kot čudež.« Replika nenamerno povzame, v čem je Jurski svet 2 zgrešil poanto. Če je izvirniku v zgodnjih devetdesetih uspelo ujeti občutek čudenja in veličastnega znanstvenega napredka, ki se postopoma prevesi v neobvladljivo grozo, franšiza v novem tisočletju nima več časa za tako naivno magijo: vse je samo še v službi neizprosne, repetitivne akcije in bombastičnosti. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Blagajniške številke so —TA-DAM!— vnovič pomenljive: medtem ko je prvi Sv. Jure s Chrisom Prattom in Bryce Dallas Howard iz leta 2015 s proračunom 150 milijonov v kinematografih po svetu pridelal 1,6 milijarde zelencev, se je tudi njegov dolgočasni drugi del doslej izkazal nadvse spodobno; z vložkom 180 milijonov je nastrgal impresivne 1,3 milijarde dobička. Čakajte, kaj? Aha, menda so pri Universalu v agresivni marketing zmetali kar 185 milijonov oziroma dvakrat več kot pri prejšnjem filmu; tokratnega so medijsko reklamirale korporacije hitre hrane, globalni producenti sladkarij in izdelovalci igračk. Otročad se je tako razen buljenja v platno, ko se je basala s pokovko in nalivala z dietno mehurčkasto pijačo, po ogledu potešila tudi s presnim šitburgerjem in čokoladnimi bonboni v obliki dinozavrčkov, doma pa nato kratkočasila še s plastičnimi akcijskimi figuricami, z embalaže katerih so se ji režali popadljivi zobatci in veseljaško obličje Chrisa Pratta.

Če smo v prejšnjem Jurskem svetu vsaj malo trepetali pred srhljivim in premetenim Indominus rexom, nevarno gensko mešanico, je tokratni, še hujši, še smrtonosnejši Indoraptor čisto nesmiseln. Že tako je čisto perverzno, da se poskuša za potrebe filma izumiti nove dinozavre, ki bodo pokosili tiranozavra, če pa boljšega sploh ne more biti — iz čisto preprostega razloga, ker je zares obstajal. [...] Potem gre še za to, da kopiranje zapleta iz prejšnjega filma potrdi, da je Padlo kraljestvo samo mašilo med prvim in prihajajočim tretjim filmom, ki nima ponuditi nič svežega, svojega in presenetljivega. —Veronika Šoster, Filmstart


Pod produkcijo filma je kajpak spet podpisan infantilni žid Štefan Spielverderber s svojim Amblin Entertainment. Njegov vlak smrti Jurassic Park: The Ride v kompleksu zabaviščnega parka ameriškega Orlanda na Floridi (katerega podružnica je še v japonski Osaki), ki deluje od leta 1996, so prav te dni zaprli zaradi prenove. Naslednjih devet mesecev ga bodo spreminjali v novodobno tematsko različico franšize 'Jurski svet' z okoljem filmskega otoka Nublar ter novimi atrakcijami, animatronskimi pošastmi in adrenalinskimi izzivi. Zajamčena in še dolga zabava za nove generacije mlečnozobcev.

Če imate kakšnega doma, ne glede na starost, mu raje pokažite izvirni Jurski park (1993). Sami pa lahko preberete tudi roman Izgubljeni svet (1997) avtorja Michaela Crichtona (iz zbirke Prvinski nagon založbe DZS), ki je v resnici nadvse spodoben knjižni tehno-triler — če ga v kateri knjižnici ali antikvariatu še dobite.

Ni komentarjev:

Objavite komentar