24. sep. 2018

Mandy (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Moj notranji geek, cineastični art-fag v meni in moja težkometalska duša so se prisrčno rokovali, se objeli in šli družno na pivo. Med huronskim veseljačenjem so se strinjali, da takega presenečenja nad performansom in fotografskim stilizmom bržčas niso bili deležni od Johna Wicka (2014) Stahelskega, razkošno fetišistične ekstravagance od Neonskega demona (2016) Windinga Refna in brezkompromisne avtorske vizije od Antikrista (2009) von Trierja. Jaz kot celota bi dodal še to, da si nisem mislil, da bo prav Nicolas Cage protagonist najbolj norega, edinstvenega in najdrznejšega neodvisnega projekta, kar sem jih videl letos. Kaj šele, da bo to divje nekonvencionalna maščevalska fantazija z morasto mitologijo heavy metala (glej tudi zabavni Deathgasm), freudovsko patologijo in krvavo satiričnimi aluzijami na neizbrisne grehe krščanstva.

No ja, tisto glede "norega" niti ni povsem nepričakovano, Nicolas vendar slovi po obeh glumaških modusih, ki jih je sposoben prikazati: (a) otožno brezizrazna katatoničnost ter (b) manični hyper-drive z izpadi blaznosti. Potemtakem je imel bodisi srečo, da se je znašel v zgodbi, ki mu je pisana na kožo (glej lanskoletni Mom and Dad), ali pa je režiser Cosmatos — tako kot pri vseh drugih vidikih (na letošnjem festivalu Sundance prvič prikazanega) filma — tudi z izbiro osrednjega lika vešče zadel žebljico na glavico.

Nicolas Cage je v svoji dolgoletni karieri resda igral v marsikaterem zmazku, vendar pa se na vsake toliko časa zanj najde projekt, v katerem dokaže, da je še vedno igralski as in daleč od upokojitve. Pred leti je tako presenetil v mračni drami Joe, letos pa se je spustil z vajeti s psihadelično strašljivko Mandy, sicer drugim celovečernim filmom režiserja in soscenarista Panosa Cosmatosa. Zgodba, postavljena v leto 1983, spremlja gozdarja Reda (Cage) in njegovo dekle, umetnico Mandy (Andrea Riseborough), ki živita v odmaknjeni koči sredi gozda. Mandy nekega dne med sprehodom naleti na skupino verskih fanatikov pod vodstvom psihopatskega Jeremiaha (Linus Roache), ki dekle ugrabi in živo žažge pred Redovimi očmi, ta pa se kasneje odpravi na maščevalni pohod. —Vid Šteh, Deseta umetnost

Panos je sicer sin pokojnega kanadskega režiserja Georgea P. Cosmatosa, podpisanega pod tako različne (in razvpite) umotvore, da je to že hecno: Kasandrin most (1976), Rambo 2 (1985), Cobra (1986), Leviathan (1989) ter Tombstone (1993), če naštejem le najslavnejše. Nedvomno je podedoval očetovo filmsko žilico in njegov čut za bizarno ustvarjalno izvirnost, saj je zbudil pozornost že z multižanrskim posebnežem Beyond the Black Rainbow (2010), mistično sci-fi grozljivko z eklektično vizualno podobo, ki ji sam pravi "modernistična", in zamaknjeno počasnim tempom. (Trivia: oba filma se odvijata v letu 1983, takrat je mladi Panos prvič spoznal cineastične čare lokalne videoteke.) V drugo je, sicer omenjenemu podobno, pak udaril na polno: z nadrealistično, kontekstualno alegorično, metaforično in hipnotično trans-kompilacijo težkokovinske fantazmagorije, katere izkrivljen domišljijski svet bi prenesli na filmsko platno (med drugim z animiranimi sekvencami, ki se poklanjajo kultni risanki Heavy Metal, dvobojem z motorkami in ročno skovano sekiro, ki spominja na logotip švicarske zasedbe ekstremnega metala Celtic Frost), ovito v klasično formo eksploitacijske splatter-maščevalščine.



Vendar je obenem veliko več kot le to: verska ikonografija opominja na zgodovinsko zlorabo ideoloških načel (morilski kulti v slogu Charlesa Mansona, obredno sežiganje "padlih" žensk, demonski motociklisti kot štirje jezdeci apokalipse, ognjeno peklenska scenografija), arhetipski motiv brzdanja uničevalnega moškega principa v ljubečih ženskih rokah govori o mračni plati odrešilne moči ljubezni (glej Unforgiven), inkvizicijska kazen za ponižanje moškega ega priča o sadistični kompenzaciji in igri nadvlade spolnih vlog, terapevtski epilog pa nazadnje ne prinaša le katarzičnega zadoščenja in vzpostavitve ravnovesja, temveč grešno dušo nihilistično vodi v večno pogubo.* Dodajmo še osupljivo barvito kinematografijo z več odtenki oranžne in rdeče, kot smo jih zadnje čase videli na platnu (kamera Benjamin Loeb), in magnetično sintetizirano glasbeno kuliso letos prezgodaj umrlega mojstra Jóhanna Jóhannssona (Prisoners, The Theory of Everything, Sicario, Arrival), pa dobimo polnokrvno filmsko doživetje, ki z neposredno surovostjo nagovarja instinktivno srž gledalca in draži vse njegove čute. (Naslovna špica z imenom junakinje se kot retro-grafični mednapis pojavi natanko na polovici filma, zanimivo neznačilno razdeljenega v dve različni poglavji.) Škoda le, da je scenarij razmeroma enostaven, pogovorno skop in dramaturško premočrten, liki in značaji pa nezadostno razviti. Tudi minutaža bi bila lahko kljub vsemu nekoliko krajša od dveh ur; film zato celostno ne bi ničesar izgubil.
* Op. Tako kot v prejšnjem filmu je tematsko bržčas čutiti Cosmatosovo osebno angažiranost; njegovo globoko prizadetost po smrti matere (leta 1997), kiparke švedskega rodu, in pozneje še očeta (leta 2005), uveljavljenega režiserja (morda ju simbolno poosebljata oba osrednja lika Red ter Mandy). V različnih intervjujih sam priznava, da je bilo filmsko ustvarjanje zanj del terapevtskega procesa in da starševski figuri pomembno zaznamujeta mnoge prizore v njegovih filmih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar