2. sep. 2018

The Endless (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

The oldest and strongest emotion of mankind is fear, and the oldest and strongest kind of fear is fear of the unknown.” —H. P. Lovecraft

Za polnovredno razumevanje in kontekstualizacijo projekta ameriških avtorjev Justina Bensona in Aarona Moorheada je bržčas dobro — če že ne ključno — poznati njun celovečerni prvenec Resolution (2012), ki se odvija v istem metafilmskem prostoru oz. kreativnem univerzumu. Minimalistični mumblecore, ki sta ga predstavila na newyorškem festivalu neodvisnega filma Tribeca, se poigrava z gledalčevo percepcijo žanra in tozadevno spominja na Kočo v gozdu (2011) Jossa Whedona ter Drewa Goddarda; stične točke je najti tudi z okultnimi bizarkami iz tistega časa tipa Kill List (2011) ali koncepti neskončnega regresa (mise en abîme) kot Berberian Sound Studio (2012). Gre za večplasten multižanrski projekt, kjer se prava groza odvije v subtekstu in tematskem ozadju (nepojasnjena izginotja, nasilni razpečevalci in čudaški domačini, nastrojeni indijanci v rezervatu, apokaliptični kulti). V dramaturškem ospredju se protagonist v kolibi trudi s prisilno odtegnitvijo na hitro očistiti z mamili zasvojenega prijatelja — medtem ko se v okolici samotnega prizorišča pojavljajo zlovešča sporočila na različnih medijih, ki jima dajejo vedeti, da ju nekdo ali nekaj opazuje. Resničnost ni tisto, kar se zdi, in življenjski scenarij, ki ga pišeta sproti, ima različne izide in mogoče smeri. Junaka sta v resnici figuri v igri, ki se šele v epilogu izkaže za grozljivko; tedaj se jima razkrije manipulativna "božja" ali "vražja" entiteta, ki ji ni všeč banalen (srečni) konec, kakršnega sta odigrala. (Prestrašeno vprašanje v kamero: "Can we try it another way?") Moja interpretacija sporočilnosti: srhljiva prezenca iz četrte filmske stene je mogoče kar metafikcijska prispodoba občinstva oziroma predstav in doživljanja gledalcev, vajenih krvavih stereotipov in predvidljive žanrske formulaičnosti.

Po še enem odlično sprejetem celovečercu Spring (2014) dolgoletna prijatelja Benson in Moorhead (tokrat tudi v obeh osrednjih vlogah) upodobita brata, ki se po sledeh skrivnostnega video-sporočila vrneta v odmaknjeno skupnost samozadostnega kulta Camp Arcadia, od koder sta pobegnila pred desetletjem. Pričakajo ju povsem običajni, prijazni ljudje, brez vsakršne zamere ali slabih namenov. Posebej mlajši Aaron je v resnici pogrešal občutek pripadnosti, doma pridelano hrano in samostojno življenje, ki mu ga ne bi ves čas pokroviteljsko vsiljeval starejši Justin. Pripadniki komune so očitno normalni ljudje, ki so se "odločili živeti zdravo in daleč od stresa mestnega vsakdanjika" — a seveda ni vse tako, kakršno se zdi. Celotno območje nekakšnega "bermudskega trikotnika" ali "slepe pege" sredi ameriške pustinje prežema vzdušje nečesa zloveščega in nestvarnega; tistega sporočila jima ni poslal nihče izmed nekdanjih prijateljev, temveč nekaj drugega in večjega od njih, kar komunicira z vizualnimi opozorili, opazuje pripadnike skupnosti in prireja njihovo resničnost. Slednja postaja vse bolj samosvoja in neotipljiva: velikanski zrcalni mehurji s ponavljajočimi se časovnimi zankami (Groundhog Day, ARQ, Source Code, Edge of Tomorrow), čudaško izkrivljenje obstoječih dimenzij, v nebo segajoče vrvi, kar tri polne lune na nebu in nedoumljivi dogodek "prihoda", ki se ima ob tem zgoditi. Še preden je povsem jasno, kaj se dogaja (med drugim protagonista zaideta nazaj v kočo iz filma Resolution), se morata brata rešiti iz prekrivajočih se krogov neskončno ponavljajočih se ciklov, če želita ubežati vsemogočni kozmični prezenci.

Premisa o starodavnih vesoljskih "božanstvih", ki se igrajo z majhnim človekom na nepomembnem planetu Zemlja, je sicer klasičen motiv literarne in cineastične fantastike (glej zaključni kader filma Men in Black). Čeprav se že v uvodnem citatu sklicujeta na H. P. Lovecrafta* (The Void, Banshee Chapter) in metafizično namigujeta na mitologijo staroselskih subkultur ter njihovo predstavo principa boga, je v dinamiki bratov oz. obeh avtorjev, ki nekako nadaljuje ali nadgrajuje vzajemnost prijateljev iz njunega prejšnjega filma, težko spregledati tudi eksistencialistične namige in filozofijo prozaičnega. Govorita o osamljenosti, nemoči in ujetosti v ponavljajoče se vzorce banalnega vsakdanjika, ki daje človeku smisel in občutek varnosti; podobno kot če odgovornost za odločitve preložimo na vodjo skupnosti ali celo "višjo" entiteto. ("Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi," je pisal Prešeren.) Je odrekanje svobode misli in podrejenost volji drugega vredno utehe in tolažbe, ki jo daje kolektivna zavest, religija ali ezoterika (v slovenščini je zanimiva podobnost izrazov 'veren' in 'varen')? Pobeg iz brezmejnega karmičnega cikla je težji, kot se zdi, ne prinaša zadoščenja in zahteva razbitje utečenih odnosov — vendar je nagrada za odločitev o absolutni prostosti neizmerna: izguba strahu pred neznanim. (Brata prebijeta dimenzionalno steno časovne kupole šele potem, ko se starejši zavestno odpove nadzoru nad življenjem mlajšega in spoštuje njegove odločitve.) In če pošastnega nevidnega antagonista, ki je isti kot v filmu Resolution, tolmačimo kot voajeristično analogijo za filmsko občinstvo? Ljudje si želijo prepoznavnih vzorcev in se v grozi oklepajo znanega, preizkušenega: hočejo zgodbo z začetkom, sredino in koncem. Liki v tem namišljenem vesolju so za zabavo stvarnika večno ujeti v neskončni zanki časovne paralele, če se ne obnašajo v skladu s pričakovanji ali zahtevami; šele premik na višjo duhovno raven, ki pomeni lekcijo ter napredek zavesti na poti do nirvane, jim omogoči rešitev iz pekla neskončnih eksistenčnih krogov. Saj pravim: karma.
* Op. Kot 47. del zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe je leta 2008 izšla Lovecraftova antologija Zgodbe (prevod Miha Avanzo), med njimi tudi sloviti Cthulhujev klic, Dunwichska grozota ter Senca nad Innsmouthom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar