22. sep. 2018

The Resurrected (1991)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Avtor Osmega potnika (1979) in ksenomorfne franšize Dan O'Bannon (1946—2009) je bil tudi sicer zanimiv in ploden filmski ustvarjalec. Kot scenarist je podpisan pod Carpenterjevo sci-fi komedijo Dark Star (1974), segment 'Soft Landing' iz kultne risanke Heavy Metal (1981), helikopterski tehno-triler Blue Thunder (1983), akcijsko sci-fi arnoldščino Total Recall (1990) ter poznejšo franšizo o Alienu proti Predatorju (2004); sodeloval je še pri puščavniški fantastiki Dune (1984), ki naj bi jo posnel Alejandro Jodorowsky, a je projekt potem prevzel David Lynch. Na platneni stolček se je sam usedel le dvakrat, če ne štejemo kratkometražnega prvenca Blood Bath (1969); najprej v zombijadi po lastni zgodbi The Return of the Living Dead (1985), kjer smo namesto lagodno vandrajočih Romerovih mrtvakov prvič videli kot blisk hitre stvore, ki jim dišijo človeški možgani (če nemara kdo misli, da sta se jih domislila Danny Boyle ali Zack Snyder). Njegov naslednji in v čevljih režiserja poslednji celovečerec je nastal po Lovecraftovi kratki zgodbi The Case of Charles Dexter Ward in je po kratkem kinematografskem obstoju (ter bankrotu distribucijske hiše Interstar Releasing) romal direktno na video.



Ljubitelji makabrične groze H. P. Lovecrafta ga štejejo za eno njegovih najbolje uprizorjenih zgodb, ob boku takih kultov kot The Evil Dead (1981), Re-Animator (1985), From Beyond (1986), Necronomicon (1993), In the Mouth of Madness (1994), Dagon (2001) ali The Call of Cthulhu (2005) in seveda klasik maestra gnusljivk Lucia Fulcija. (V širšem kontekstu gre prišteti nekatere novejše pridobitve tipa Banshee Chapter, The Void, Cold Skin, The Endless, Annihilation idr.) Taisti navdušenci sicer povečini soglašajo, da je zares spodobno interpretirane Lovecraftove zgodbe (kot denimo tudi tiste Edgarja A. Poeja ali Stephena Kinga) mogoče prešteti na prste leve roke šeprtljavega mizarja. Kakor sem zapisal pri Banshee Chapter, "ne zato, ker bi bili filmski ustvarjalci tako nesposobni ali bi se množično uklanjali hollywoodskemu oportunizmu, temveč zaradi resnične neotipljivosti, neopredeljivosti in abstraktnosti njegovih zgodb — ki na papirju in v domišljiji delujejo doživeto in artikulirano, vizualizacija tovrstnih arhetipov pa je precej zahtevnejša. Še bolj kočljiv je prikaz tematskega bistva njegove literarne zapuščine: hladne kozmične groze, prvobitnega strahu pred neznanim, dvoumnosti 'višjih' ravni človekovega dojemanja in njegovega srhljivega, nemočnega pogrezanja v blaznost."



Četudi se O'Bannon ne more povsem znebiti cenenega videza nizkoproračunca, mu je uspelo sijajno poustvariti tisto, kar pri mračno morbidnih Lovecraftovih zgodbah najbolj šteje: vzdušje neotipljivega strahu in mučne nelagodnosti. Pripoved o mladem možu iz ugledne družine iz Rhode Islanda, ki naleti na alkemistični ritual obujanja mrtvih prednikov (zgodba se od njegovega izginotja iz umobolnice rekurzivno vrača na preiskavo zasebnega detektiva po naročilu Wardove soproge), tematsko in simbolno nemara ni kaj presenetljivo novega, saj smo podobne premise videli že v marsikaterem starejšem žanrskem pripadniku — le da je prvobitni literarni vzor tovrstnih motivov starejši od vseh filmov (motiv vnovič oživelega, ki za telesno obnovo in obstoj potrebuje velike količine človeškega mesa in krvi, je med drugim uporabil tudi Clive Barker v svojem Hellraiserju). Lovecraft je zgodbo o Charlesu D. Wardu v resnici napisal že leta 1927 (navdih zanjo je menda dobil v noveli The Return britanskega pisca Walterja de la Mare in v kratki zgodbi Count Magnus njegovega rojaka M. R. Jamesa), vendar ni bil preveč zadovoljen s svojim delom in ga je prepustil inerciji časa; šundovska revija Weird Tales ga je objavila šele leta 1941.

Legendarni Roger Corman je taisto fabulo med drugim bežno adaptiral v svoji grozljivki The Haunted Palace (1963) s slavnim Vincentom Priceom, vendar je film potem tržil v navezi z imenom Edgarja A. Poeja, od kogar pa si je v resnici izposodil le naslov pesmi (ki se kot pesniška improvizacija Rodericka Usherja pojavi tudi v zgodbi Konec Usherjeve hiše).* Kako nenavadno.
* Op. The Haunted Palace, v slovenščini Zakleti grad. Edgar Allan Poe, Krokar, Izbrano delo (zbirka Kondor, št. 229), Mladinska knjiga 1985.

Ni komentarjev:

Objavite komentar