11. sep. 2018

Upgrade (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ko ima režiser na voljo le malo denarja, je prisiljen v ustvarjalnost, improvizacijo in iskanje dramaturških rešitev s koherentno pripovedno logiko, ki jo po možnosti ženejo zanimivi liki — in takrat nastane filmska magija. Tokrat (me) je pozitivno presenetil Leigh Whannell, avtor mnogih žanrskih uspešnic; od celotnih franšiz Saw ter Insidious do posamičnih projektov stare šole kot Dead Silence (2007). V čevljih scenarista je vsekakor spretnejši kot na režiserskem stolčku: njegova prva tovrstna inštalacija Insidious: Chapter 3 (2015) me ni prav histerično navdušila (a je še vedno boljši film od patetičnega Zadnjega ključa nesposobnega Adama Robitela). Zato sem bil pred ogledom zadržanih občutkov; čeprav je vselej zanimivi Logan Marshall-Green (Devil, Prometheus, The Invitation) obetal suvereno zastavljen osrednji lik.

V temačnem svetu bližnje prihodnosti, kjer robotizirane hiše in avtomobili ter digitalne aplikacije prevzemajo človekova opravila, biološki vsadki pa izboljšujejo njegove telesne funkcije, je Grey Trace človek starega kova. Tehnologije ne mara preveč, raje mehanično prireja stare avtomobile za bogate zbiratelje in se zanaša na delo svojih rok. Ko se z ženo nekoč vračata nazaj domov v prestižno predmestje, pride do okvare njunega samodejnega vozila in avto ju odpelje v zakotno, nevarno sosesko starega dela mesta. Tam se zgodi tragedija, po kateri Grey ostane vdovec in trajni invalid na vozičku. Zagrenjen in depresiven razmišlja o tem, ali je brez ljubljene žene sploh še vredno živeti; vendar ima kupec njegovega avtomobila, sicer lastnik najbolj inovativne tovarne digitalne tehnologije na svetu, rešitev za njegovo pomilovanja vredno stanje. Mikroračunalniški vsadek Stem, ki se operativno spoji s hrbtenjačo, predstavlja izboljšan živčni sistem in vsemogočen um, ki upravlja z vsemi telesnimi funkcijami. Grey z neverjetno izboljšano močjo, smrtonosno hitrostjo in brezmejnimi sposobnostmi taktičnih ali bojnih kalkulacij seveda razmišlja le še o maščevanju. Našel bo morilce svoje žene in naročnika tega nesmiselnega dejanja, četudi se bo moral podrediti vcepljeni osebnosti in odločnemu glasu v svoji glavi. Vendar so stvari bolj zapletene, kot so videti: prava tarča tistega krutega napada je bil namreč on sam.

Čeprav se Whannellu (še vedno) nekoliko pozna cineastična neizkušenost in pomanjkanje značajske globine pri likih, njegov tehno-triler navdušuje s sijajno vizualnostjo, verodostojno mizansceno in fascinantnimi domislicami, ki kljub skromnemu proračunu (pod 5 milijoni) nikakor ne delujejo ceneno. Četudi je tema strahu pred vsenavzočo tehnologijo, ki nadomešča človeka in ogroža njegovo identiteto, že malce iztrošena (glej Blade Runner, Ghost in the Shell, Robocop, Ex Machina, The Machine, Autómata in tako dalje), je uspel v svoj projekt vdihniti svež pogled (pri cenzorski oznaki R) in se celo v odličnem epilogu — ki se marsikdaj rad sfiži — izogniti nekaterim že dodobra upehanim stereotipnim vzorcem. Spretno udejanjena koreografija gledalca prepriča o dogajanju, napetost in nepredvidljivost vztrajata do konca, všečno nizkoprofilirani nastop Marshalla-Greena pa dobro uravnoteža črni humor (vključno z njegovim upiranjem in čudenjem nad fantastičnimi zmožnostmi lastnega telesa), ki nikoli ne prestopi meje grotesknega ali absurdnega. Želel bi si bolje artikuliranih ostalih likov, vključno s policistko, umrlo soprogo in glavnim antagonistom, vendar so tudi njihove predstave zadovoljive in ustrezne. Mešanica med sci-fi konceptom serije The Six Million Dollar Man iz sedemdesetih (z Leejem Majorsom) in maščevalščin tipa John Wick s Keanujem ali Death Wish z Bronsonom (ne z balinčkom Brusom) deluje kot nepretenciozen avtorski arthouse (gre za projekt tvrdke Blumhouse), ki umestno načenja moralna in civilizacijska vprašanja osebne odgovornosti ter istovetnosti v svetu, kjer v sožitju z umetno inteligenco živeči človek ni več samostojno, invidividualno bitje.

Pravzaprav gre skorajda za superjunaško premiso o sleherniku, ki mu tujek v telesu (proti njegovi volji) podeli nadčloveške moči. Saj res, kakšno naključje: vsak čas bo filmska platna po svetu razsvetlil Marvelov stripovski antijunak Venom (2018) s Tomom Hardyjem (ki je, ironično, precej podoben Marshallu-Greenu), kjer se vesoljski simbiont polasti telesa nepomembnega novinarja in ga spremeni v pošastnega vsemogočnega mutanta. Stavim, da prihajajoči blockbuster ne bo tako celostno posrečen kot Whannellov drugi celovečerec. Lahko pa (in celo upam), da se motim.

2 komentarja:

  1. Se strinjam z oceno, res gledljiv film. Si mogoče videl Colossal? Me zanima tvoje mnenje. Mene je Anne kar navdušila. :) https://www.imdb.com/title/tt4680182/?ref_=nm_flmg_act_9

    OdgovoriIzbriši
  2. A veš, da nisem še utegnil. Hvala za priporočilo. :)

    OdgovoriIzbriši