15. okt. 2018

Apostle (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Valižanski scenarist in režiser Gareth Evans se je po (slabo sprejetem) garažnem prvencu Footsteps (2006) lotil dokumentarca o indonezijski borilni veščini silat — ter se navdušil nad letečimi brcami in rabo hladnega orožja daljnih vzhodnjakov. V Džakarti je odkril mladega dostavljavca pri telefonskem podjetju, posebej veščega pretepaške discipline, po imenu Iko Uwais. Videli smo ga v naslednjih treh Evansovih filmih, ki so postali zaščitni znak neke generacije: Merantau (2009), Serbuan maut (2011) ter nadaljevanje Serbuan maut 2: Berandal (2014). Nazadnje sem si imel priložnost ogledati klavnico /streljačino Headshot (2016) ustvarjalnega dvojca 'Mo Brothers', ki pa me tako kot prejšnji Uwaisovi filmi ni pretirano navdušila; če je osupljivo kinetična borilna koreografija vse, kar lahko kdo v novem tisočletju pokaže, potem mi je tudi za plehko zgodbo in nore (a nekarizmatične) protagoniste malo mar.



V produkciji Netflixa zdaj Evans prinaša nekoliko drugačno zver. Temačna zgodovinska srhljivka spremlja s preteklostjo trpinčenega in z opijem zasvojenega Thomasa (Dan Stevens), nekdanjega Kristusovega vojščaka med boksarsko vstajo na Kitajskem; odtujeni sin bogatega angleškega industrialca se leta 1905 odpravi na odmaknjeni otok, med pristaše poganskega kulta pod vodstvom samooklicanega preroka Malcolma (Michael Sheen). Vodje uporniške skupnosti obsojencev, ki zavračajo davčne obveze in državljansko lojalnost režimu kralja Edvarda VII. (naslednika kraljice Viktorije), so koristoljubno ugrabili Thomasovo sestro in zanjo zahtevajo odkupnino. Thomas bo moral diplomatsko ostati prikrit, medtem ko bo ponoči oprezal med čudaškimi naseljenci in iskal Jennifer; vendar ga v umazani otoški koloniji čaka vse kaj drugega kot le oblastna tiranija peščice verskih blaznežev.

Več kot dveurni Evansov umotvor zaznamuje predvsem turobno vzdušje brezupa ter boja ljudi z lastno človečnostjo in naravnimi elementi (glej The VVitch: A New-England Folktale), ki v samozadostni naselbini terja visok davek pri njihovi duševnosti in morali; kot kakšen preplet mistične folklore Moža iz protja (1973) in dvoumne preganjavice Shyamalanove Vasi ob gozdu (2004). Britanski glumač v glavni vlogi Stevens (The Guest, A Walk Among the Tombstones, The Ticket, Kill Switch) se pričakovano odreže več kot solidno in enakovredno mu parira tudi dopadljivo mnogostranski rojak Sheen (Underworld, Frost/Nixon, The Damned United, Unthinkable, Midnight in Paris, Far from the Madding Crowd, Nocturnal Animals). Obrtniški spretnosti in drzni umetniški viziji, ki se ne podreja predvidljivim hollywodskim vzorcem, gre priznati vso veljavo in spoštovanje, vendar Evansu žal (spet) jemlje verodostojnost njegov nedodelan in luknjičast scenarij. Tozadevno sta dve vrsti filmskega pripovedništva: tisto navidez nerazumljivo (a), ko gledalcu ni postreženo s premočrtno razlago oziroma je deležen le bežnih vzročnih namigov, a je kljub skrivnostnim motivom likov zgodba logično zaokrožena in koherentna (glej nedavni Hold the Dark), ter tisto manj posrečeno (b), ko scenarij podlega lastni tematski nedoslednosti, nesmiselna dramaturška štrena pa rekurzivno podre ves koncept nujnega zamika nejevere. Kolebanje od ezoterične trash B-grozljivke iz sedemdesetih o otoški "boginji" narave (v obliki strašljive belolase zombi-starke), ki v zameno za bogato letino klišejsko zahteva kri, do satiričnih poudarkov o socialno-religioznem konstruktu kot pretvezi za izkoriščanje v službi človeške zlonamernosti (glej Black Death), ki bi moralo biti tematizirano s pretanjeno simbolno neotipljivostjo, je tukaj vizualizirano ceneno eksplicitno in brez posebnega žanrskega razloga visceralno (glej evropsko mesoreznico The Shrine ali Rothov Hostel, če že moraš). Inkvizicijske mučilne naprave, svetopisemske usmrtitve in čarovniška gonja (glej Brimstone), pripovedne slepe ulice s podzgodbami protagonistov, ki ne vodijo nikamor, značajsko kolobarjenje med različnimi antagonisti ter razpršen dramaturški lok (z razkritjem nadnaravnega dejavnika, ki se nekatarzično odvije veliko prezgodaj pred epilogom), vse to daje vtis neenotne, sporočilno in metaforično zmedene, brezciljne celote. Zaradi nekonvencionalnosti in subverzivnega podtona pod črto razmeroma pozitivno doživetje (zlasti za ljubitelje retro-žanrskih čudaštev), a še zdaleč ne tako polnovredno, kot bi lahko bilo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar