26. okt. 2018

Dellamorte Dellamore (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker je pogled moj bil zastrt
od bridkósti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.
Alojz Gradnik

Čez nekaj dni bomo kičaste marmorne oltarčke na posvečenih tleh spet onesnažili s tonami prozorne plastike, vsled lastne vesti in kulturnega hinavstva, ki veleva poklon rajnkim vsaj enkrat letno — in kaj bi bilo bolj primerno za obuditev legende, amerikanizirano naslovljene The Cemetery Man, za katero je Martin Scorsese dejal, da gre za najboljši italijanski film iz devetdesetih let?

Umotvor najbolje poznajo/mo oboževalci slavnega literarnega in stripovskega pisca, danes 65-letnega Tiziana Sclavija, avtorja legendarnega Dylana Doga italijanskega založnika Sergia Bonellija (1932—2011). Lik in obličje "preiskovalca nočnih mor" si je zamislil po britanskem glumaču Rupertu Everettu, ki ga je videl v filmu Another Country (1984), ter poimenoval po valižanskem pesniku Dylanu Thomasu (Ne odhajaj nežno v to dobro noč). Risali so ga Claudio Villa, Roi, Gustavo Trigo, Carlo Ambrosini, Luigi Piccatto, Angelo Stano, Mike Mignola, Andrea Venturi, Giampiero Casertano, Bruno Brindisi in drugi. Prva številka Zora živih mrtvecev izpod svinčnika Angela Stana je izšla leta 1986, avgusta 2011 pa je famozni strip razen antoloških in posebnih zbirateljskih številk doživel svojo neverjetno 300. redno izdajo. (Nazadnje je konec letošnjega septembra izšla 385. številka Izgubil boš glavo.)

Žanrski režiser Michele Soavi, pred tem večkratni sodelavec rojakov Lucia Fulcija (Paura nella città dei morti viventi) in Daria Argenta (Tenebrae), je v sodelovanju z izkušenim piscem Giannijem Romolijem scenarij oblikoval po predlogi Sclavijevega istoimenskega romana iz leta 1991, iz katerega sta izločila nekatere motive in ostanek predelala v zaokroženo fantazijsko pripoved. Francesco Dellamorte se sicer kot nekakšen Dylanov makaronarski alter ego v stripu prvič pojavi šele v tretji izvenserijski številki Orrore nero (Črna groza) leta 1989 z risbo Giovannija Freghierija. Skrbnik pokopališča v mestecu Buffalora je takorekoč Dylanov dvojnik (Everett), le da pod črnim suknjičem nosi belo srajco in ne rdeče, namesto makete galeje po kosih občasno sestavlja človeško lobanjo, njegov pomočnik in prijatelj pa ni dovtipe streljajoči Groucho, temveč molčeči, nekoliko zaostali, čudaški in trmasti pogrebnik Gnaghi (François Hadji-Lazaro), ki komunicira z edinim zlogom "gna" (izg. "nja"). S pomenljivo dvoumnim "della morte e dellʼ amore", v italijanščini "o smrti in o ljubezni" (Dellamore je dekliški priimek Francescove matere), se Sclavi v značilno surrealističnem šundovskem slogu poigrava s post-freudovskimi metafizičnimi koncepti Erosa in Thanatosa, allen-bergmanovskega nasprotja poželenja in pogibeli, osrednjih človekovih gonov, ki mu narekujeta želje in dejanja. Z morbidno vizualnostjo Soavi sijajno povzema Sclavijevo simboliko ter se kompleksnih psihoseksualnih motivov loteva z brezkompromisnim avtorskim čutom in obrtniško vizijo. Nepoučenemu ali nezainteresiranemu je zato videti kot kaotična, bizarno nepovezana groteska — mrtveci se vračajo, ljudje se v hipu usodno zaljubljajo ali umirajo in brez posebnih težav ubijajo, žrtve prometne nesreče so zakopane skupaj z motocikli, stranski liki mestne oblasti se brez povoda pojavljajo in izginjajo, ceste iz peklenskega mesteca Buffalora pa naposled ne vodijo nikamor. (I should have known it. The rest of the world doesn't exist.) Jasno je torej, da zgodbe ne gre jemati dobesedno (tako kot so Hitchcockovi Ptiči zgolj metafora za nekaj drugega), ampak v prispodobah; Dellamorte Dellamore ni še ena ridikulozna zombijada ali črna splatter komedija, temveč prej lynchevski mozaik. Interpretacij je več in nekatere se zdijo bolj celostne kot druge.



V luči idealizirane spodobnosti, kjer je minljivo telo grešno, nesmrtna duša pa brezmadežna (s čimer Italijani bržčas kompenzirajo vsiljeno krščansko paradigmo), je z mnogimi namigi mogoče zgodbo razumeti kot prispodobo o različnih plateh istega človeka; podobnost imen Francesco in Franco, s komer se prvi večkrat pogovarja po telefonu, daje slutiti, da je resnični protagonist prav slednji (igra ga Anton Alexander) in da se celotna zgodba kot morasta blodnja odvije v njegovem predsmrtnem preblisku (glej tudi Lost Highway, Abre Los Ojos, Jacob's Ladder, Lulu on the Bridge, Shadow, Ghost Stories), medtem ko v komi po poskusu samomora leži v bolnišnici. Franco je bil pohlevni ragioniere oziroma računovodja (odtod vztrajno nagovarjanje Francesca s tem nazivom, ki se ga on otepa), bodisi ga je žena varala ali pa je on zahajal k prostitutkam in v eno od teh se je zaljubil; seveda mu ni vračala ljubezni, ob njenih starejših strankah pa se je počutil manjvrednega, spolno nemočnega (posmehljivi mladostniki imajo Francesca za impotentnega). V navalu ljubosumja in besa jo je ubil, zatem pa je umoril še (domnevno nezvesto) soprogo in hčer, ki ga nikoli ni posebej spoštovala (utelešena v objestni županovi hčeri, katere smrt potem izkorišča za sočutje volivcev), za nameček pa še nekaj žaljivih sokrajanov, zdaj pa v lastni glavi ujet leži v temni bolnišnični sobi brez oken in vrat. Njegovo dobro plat morda uteleša preprosti Gnaghi ('blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo'), ki smrti ne dojema tragično in patološko, temveč naravno (zmožen je sestaviti Francescovo lobanjo in se zbližati z duhom umrle županove hčere). Francesco kot Francov temačni drugi jaz, ki se najbolje počuti ponoči in ko dežuje, se ne boji smrti; v resnici sredi zaljubljenosti v lastno "idejo o ženski" občuti eksistencialni strah pred življenjem, romantično predanostjo, nemogočimi sanjami in razočaranji. (You and I are both the same. We kill out of indifference, out of love sometimes, never out of hate. Now I don't know who's dead or alive.) Vračajoči se mrtveci na pokopališču z napisom RESVRRECTVRIS nad vhodom (PONOVNO VSTALIM) so poosebljenje njegove potlačene krivde in slabe vesti, ki ju vztrajno zanika, medtem ko skuša zaman razumeti žive. (If you don't want the dead coming back to life, why don't you just kill the living? Shoot them in the head.) Kot kakšen soimenjak svetega Frančiška Asiškega ima v sebi zametek angelskega in nečesa nedolžnega — v mladostniškem idealu kontrasta med "čisto" ljubeznijo in "umazano" resničnostjo išče uteho v seksualnem naboju eterične femme fatale Anne Falchi, ki jo vidi povsod in katere erotična privlačnost mu med redkimi stvarmi izvablja zemeljsko naslado (ironično, Rupert Everett je izpričani gej). Samouničevalna obsedenost s smrtjo in trohnenjem je kot zavajajoči privid plamenčkov ignis fatuus kompenzacija za nezmožnost spopadanja z lastnim odporom do vsega tuzemskega, mesenega in pomanjkljivega. (V svojem romanu Sclavi piše: 'Si opazil, da so vse stvari, ki ti v življenju omogočajo užitek, precej gnusne? Jesti, srati in scati, ali pa ejakulirati spermo v sluzasto, temno luknjo.') Edini izhod se zdi smrt, menda celo simbolična, vendar karmična navezanost na nerazrešene dileme terja streznitev. (Where do you think you're going if you haven't yet realized the difference between life and me?) Francesco in Gnaghi (kot dve nezavedni plati umirajočega Franca) v utrinku razumevanja naposled izmenjata mesti (tudi v snežni krogli); je odnos s sočlovekom in prijateljstvo tisto, za kar je vredno živeti — nemara tudi kot trdna osnova prave ljubezni?

Italijansko-francosko-nemška koprodukcija ni le duhovito poetični komentar zatohlega provincializma, simbolni prikaz ideološke omejenosti adolescence in tematsko verna oživitev sveta Dylana Doga, temveč tudi v svetovnem merilu edinstven umetniški projekt med vsemi filmskimi posebneži. Z leti se je množila tudi skupnost navdušencev, ki je Soavijev film povzdignila v kult; taisti znajo povedati, da vse druge utelesitve tega lika na moč smrdijo, začenši z njegovo ameriško inačico Dylan Dog: Dead of Night (2010) Kevina Munroeja. Slednjega se ognite kot kuge, veliko bolj posrečen je ljubiteljski projekt Žrtev okoliščin oz. Vittima degli eventi (2014) režiserja Claudia Di Biagia (italijanščina s podnapisi), dočim je ogled tukaj opisanega nujen zlasti za ljubitelje stripa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar