22. okt. 2018

Galveston (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mélanie Laurent je imela sicer za seboj že kakšnih dvajset filmov, ko jo je kot igralko večina med nami spoznala v vlogi judovske ubežnice Shosanne pri Tarantinovih Neslavnih barabah (2009). Čedna Francozinja pa se kot strastna filmska ustvarjalka udinja tudi na drugi strani kamere; nedavno smo lahko na nacionalki videli njen navdihujoči eko-dokumentarec Demain (2015) in tudi pri igranih celovečercih je že razmeroma domača (Les adoptés, Respire, Plonger). V svoji prvi ameriški produkciji se je lotila dramatizacije nagrajenega istoimenskega romana Nica Pizzolatta, ki ga je sam priredil v scenarij (Fuquajev The Magnificent Seven, serija True detective). Zaradi naknadnih posegov v vsebino s strani režiserke, ki jih sam uradno ni odobril, je v izogib avtorskim nesporazumom naveden s psevdonimom 'Jim Hammett'; vprašanje je le, ali so bile te spremembe izvirni literarni zgodbi v prid ali ne.



Pripoved na ameriškem jugu spremlja okorelega zlikovca Roya Cadyja (Ben Foster), verižnega kadilca in alkoholika v službi lokalnega mafijskega šefa (Beau Bridges). Slednji mu v prirejenem zločinskem poslu nekoč nastavi past, da bi se domnevno znebil nadležnega tekmeca za naklonjenost ženske, vendar izkušeni Roy zasluti nevarnost in se izogne likvidaciji, ob tem pa s prizorišča reši mlado prostitutko Rocky (Elle Fanning). Ubežnika po sili razmer se morata za nekaj časa pritajiti, Rocky pa hoče za vsako ceno s seboj vzeti še mlajšo sestrico Tiffany. Trojica se skrije v obcestnem motelu v obmorskem teksaškem letovišču Galveston, od koder Roy načrtuje maščevanje in povračilo svojemu izdajalskemu šefu. Časa nima veliko: leta uživanja tobaka so terjala davek na njegovem zdravju in divje neobvladljivi kašelj ne pomeni nič dobrega. A četudi sklene Roy pomagati mladi ženski, ki podobno kot on beži pred žalostno preteklostjo v revnem zakotju, se zdi, da ga težave in zlonamernost ljudi spremljajo na vsakem koraku.



Surovi kriminalni triler kot kakšen južnjaški skoraj šundovski noir — napisan dolgo pred Pravim detektivom — bolj kot akcijo ali zgolj indie dramo prinaša značajsko študijo in zanesljivo karakterno ekspozicijo (zaradi česar so osrednji liki oblikovani pristno in plastično), otipljivo vzdušje brezupa (HELL IS REAL), predvsem pa brezkompromisno avtentično dramaturško vizijo, kjer podleži niso vselej kaznovani in požrtvovalni junaki ne poravnajo storjenih krivic. Za prepričljivost poskrbita odlična igralska nastopa obeh glavnih likov in nepredvidljiva pripoved, ki se spretno izogne mnogim stereotipom (recimo klišejski romanci med junakoma); po drugi strani pa jo v izogib hollywoodski formulaičnosti zanese v nekatere prikladne stranpoti, ki služijo bolj kot gonilo zgodbe (denimo zaplet z izsiljevalcem Robertom Aramayom), in gledalec je deležen prej drobnih namigov kakor premočrtne razlage ozadja likov in dejanj. Temačna kinematografija (Arnaud Poiter) podpira značajske obrise trpinčenih protagonistov, brez nepotrebne eksplicitnosti ali poudarjene tragičnosti bližnjih posnetkov; nasilje je povečini prikazano kontekstualno in zunaj zornega kota, kar mu daje pečat verodostojnosti ter resnične grožnje. Razen suverene, samozavestne režije pa k nizkoprofilirani, nepretenciozni zaokroženosti največ prispevata Ben Foster (The Punisher, 30 Days of Night, Pandorum, Hell or High Water, Leave No Trace) in Elle Fanning (Somewhere, Super 8, The Neon Demon), ki vnovič dokazujeta, da sta med najbolj predanimi ameriškimi igralci svoje generacije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar