2. okt. 2018

Hold the Dark (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Po prvencu Murder Party (2007) je mladi ameriški scenarist in režiser Jeremy Saulnier opozoril nase zlasti s surovo eksistencialistično maščevalščino Blue Ruin (2013) in ekstremističnim trilerjem Green Room (2015). Kinematografsko spretnost in veljavo ameriškega neodvisnega filma potrjuje tudi z zadnjim projektom, ki je tematsko morda celo njegov najbogatejši doslej — obenem pa tudi najbolj hermetičen, enigmatičen in dramaturško nekonvencionalen. (Bržčas ne bo všeč ljubiteljem kokičarskih spektaklov in generičnih, hollywoodsko poenostavljenih zgodb velemož v pajkicah.) Kot kakšno mešanico britanske mistične srhljivke Kill List (2011) Bena Wheatleyja in v ledeni divjini odvijajoče se skrivnosti Wind River (2017) rojaka Taylorja Sheridana prinaša mračno, pomensko in simbolno zasičeno prispodobo o prvinski, "volčji" naravi človeka.

Režiser pravzaprav sam priznava: prinaša nam zgodbe o običajnih ljudeh, ki se po sili razmer znajdejo v grozljivih okoliščinah (običajno kje v ameriškem zakotju) ter se na surovo realno grožnjo odzovejo iracionalno, zmedeno in nelogično. Tako se sicer spretno izogiba prežvečenim formulam in pričakovanim stereotipom; reakcije in dejanja njegovih junakov naj bi skupaj z brutalno eksplicitnostjo poudarjali pristnost in verodostojnost njegovih majhnih zgodb (običajno brez socialnih, kulturnih ali političnih podtonov), vendar ga pri tem mestoma zanese celo predaleč. Nazadnje dobimo bolj ali manj nepoistovetljive (anti)junake, šibke ljudi s pomanjkljivostmi, ki počnejo nerazumljive reči — celo v filmskem kontekstu občasno nesmiselne ali v nasprotju z anticipacijo opazovalca. (Green Room)


I remember you, traveler. Just a little tyke last time you was here. Sure. —Why did we come? —To see me. Your daddy wanted wolf's oil. For you. Do you know that? He said you was ... "unnatural." That was his word. Unnatural.

Ostareli in vase zaprti Russell Core (Jeffrey Wright) je behaviorist in avtor knjige o preživetju v divjini, kjer je bil prisiljen pobijati volkove, ki jih sicer občuduje in preučuje; v ledeno zakotje Aljaske ga pripelje obupano pismo mlade matere Medore Slone (Riley Keough), ki so ji te živali menda odnesle sinčka Baileyja, tako kot že prej nekaj drugih otrok. Russell ve, da se volkovi v sili žrejo med seboj in v izrednih razmerah morijo celo lastne mladiče, vendar so redki primeri napada na človeka sila nenavadni; a se odpravi na pomoč tudi v upanju, da bi s pretvezo navezal stik s svojo odtujeno hčerjo, učiteljico v aljaškem glavnem mestu. V odmaknjeni, izolirani skupnosti ga pričaka nasilna, nedoumljivo brezčutna plat v divjini živečih ljudi, ki so se v pomanjkanju pristnega stika in socialnega okolja vrnili k prvobitni animalični naravi. Medorinega sina ni ugrabil volk, njen mož Vernon (Alexander Skarsgård), ki se zaradi okrevanja po strelni rani vrne s služenja v Iraku, pa v resnici tudi ni (samo) njen soprog. Staroselci opozarjajo Russella na zlo, ki se v tistih temačnih krajih naseli v dušo ljudi; narava je neusmiljena, vendar ne čuti sovraštva ter nima maščevalne morale ali etike povračila — dejanja in odločitve živali so po eni strani krvavo neizprosni (ne upoštevajo formalnih zakonov človeške družbe in avtoritete predstavnikov oblasti), po pragmatični plati pa kažejo svojevrstno sočutje in prizanesljivost do sebi enakih.

Obrtniški spretnosti, čudoviti vizualni podobi in izjemnim igralskim nastopom ne gre očitati ničesar. Po istoimenski knjigi avtorja Williama Giraldija posneti triler prinaša strašljivo in magnetično potovanje v srce teme (glej tudi Apocalypse Now), ki se začne z odmikom od vsega človeškega in civilizacijskega. Jeremy Saulnier je še manj kot v prejšnjih filmih poskrbel za razumljivost dejanj protagonistov in premočrtnost svoje interpretacije (scenarij je napisal njegov stalni sodelavec Macon Blair, ki mu tudi tokrat namenja manjšo vlogo), vendar dovolj pozornemu gledalcu sproti odmerja drobne namige in sledi, po katerih se je mogoče dokopati do razlage nekaterih motivov. Če filma še ne poznaš, torej najprej priporočam ogled; sicer pa naj v nadaljevanju razodenem svoje razumevanje Saulnierjeve in Giraldijeve surovo eksotične pripovedi.  SPOILER 

Russell odkrije, da Medorinega sina ni odnesel volk, temveč ga je mati zadavila sama (in truplo skrila v klet), tako kot volkovi v izjemnih okoliščinah žrejo lastne mladiče, da bi ohranili krdelo. Otrok je bil rezultat incestnega razmerja, saj je njen "mož" Vern v resnici njen brat. (Russellu pove, da ga je "poznala vse svoje življenje" in da "nima spominov brez njega"; stara Indijanka pa opiše, kako imata "iste lase in iste oči".) Oba sta bila potomca podobno "nenaravnih" vzgibov svojih staršev, živečih med staroselsko skupnostjo ter indijanskim misticizmom in vraževerjem. Medora je lastnega otroka ubila v nuji oziroma veri, da bo ta smrt sredi marginalizirane in razpadajoče skupnosti ohranila pri življenju družino (ko se bo njegov oče vrnil domov iz vojne); narava sama pa bo v toplih vrelcih sčasoma izprala krivdo in breme vesti. Simbolika volčjih mask dovolj očitno govori o potlačeni primarni podobi človeka, ki v sili in stiski privre na dan. Resnična (samo)uničevalna srž človeka se skriva v njegovi ranjeni, od soljudi in družbenega konsenza ločeni duševnosti: tudi molčeči Russell je osamljen, depresiven in z napakami iz preteklosti obremenjen človek, vendar mu uspe s pomočjo drugim ljudem izkopati se iz obupa in gorja (nazadnje z vnovičnim snidenjem z ljubljeno hčerjo). Edino zlo je tisto, ki ga povzročamo sočloveku in s tem samemu sebi; meja med nagonsko potrebo po preživetju in socialno nesprejemljivim pa je kljub navidezni omiki arbitrarna ter evolucijsko nedoločena.



Jeremy Saulnier in Macon Blair (I Don't Feel at Home in This World Anymore) v distribuciji Netflixa vnovič prinašata neposredno visceralno doživetje, ki ne prepričuje s pripovedno logiko in dramaturško doslednostjo, ampak navdušuje z divjo nepredvidljivostjo ter otipljivo atmosferičnostjo — in občutkom za prikrite, večplastne, manj veličastne plati skrivnostne človeške narave v kaotičnem, nerazumljivem in nerazumnem svetu.

Why did Medora do what she did? —I'm not convinced the answers exist. They do. Whether or not they fit in our experience is another matter. It's like she wanted to fix him. Save him. I don't know. Save him by destroying. It happens in medicine. Chemotherapy. —Save him from what? —Darkness. In her. In him. Outside her window. She told me about it, but ... I wasn't listening. I think that's why she wrote me. She wanted a witness to tell her story.

3 komentarji:

  1. Ponovno hvala za odličen predlog. Ter incestno razlago, če sem iskern jo sam v prvo nisem pogruntal. Bi te pa vseeno vprašal kako razumeš sam konec (ne Russellov), ampak izkop krste.
    Mogoče tudi opazka glede davljena, ki je velikokrat pokazano v filmu...sam sem tole razumel kot še dodatno približanje volčji naravi, sej zveri svoje žrtve ubijajo z davljenjem. Obenem pa davljenje predstavi smrt v čistejši obliki (ni krvi)...

    Še enkrat, odličen film, vreden razmisleka!
    Poleg tvojih referenc, bi dodal še: klasiko Wicker mana in meni ljubi biser La pacte de wolves

    OdgovoriIzbriši
  2. Ni za kaj, hvala za komentar. :) [KVARNIK] Sicer po mojem film ni mišljen logično in racionalno, določene stvari so arhetipske, namenjene čustvenemu učinku ter prispodobam. Tisto s krsto in izkopanim mrtvim sinom sem razmišljal tudi sam, potem ko sem se spomnil na prizor z volkovi, kjer Russell opazuje, kako krdelo razkosa in požre mladiča. Naj bi tudi starša požrla svojega otroka (že mati ga je 'spravila' v klet na hladno, kot bi ga prihranila za nekaj posebnega)? Gre sicer za simbolno raven, ne nujno dobesedno. Ali pa sta se iz civilizacije (spet simbolno) odpravila nazaj v divjino, med zveri, in pri tem vzela 'vse svoje s seboj' (da bi prikrila vse grehe in napake), saj se nista nameravala več vrniti med ljudi, kamor že nekaj časa niti nista več sodila.

    OdgovoriIzbriši