8. okt. 2018

Leave No Trace (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriška režiserka Debra Granik je z neodvisnim biserom Winter's Bone (2010) osupnila festivalsko občestvo, kritiško srenjo in širše gledalske množice. Njen surovo naturalistični prikaz življenja na robu "ameriških sanj" in zunaj socialnih konvencij si je prislužil štiri oskarjevske nominacije ter nepregledno množico drugih odličij. Med igralske zvezde je izstrelil tedaj še ne dvajsetletno Jennifer Lawrence (X: First Class, The Hunger Games, American Hustle, Joy, Red Sparrow), ki po mojem skromnem mnenju odtlej še ni zaigrala v enakovrednem filmu, četudi je že čez dve leti za vlogo v (po mojem) precenjenem Silver Linings Playbook (2012) prejela celo zlati kipec ter bila v tistem času najbolje plačana igralka v Hollywoodu.

Debra Granik vnovič združuje moči s svojo stalno sodelavko, scenaristko Anne Rosellini, tokrat v priredbi romana My Abandonment (2009) avtorja Petra Rocka. Pripoved spremlja očeta in hčer, ki po lastni izbiri sama kot nomada živita v gozdu — natančneje, v velikem javnem parku pri Portlandu v ameriškem Oregonu. Will (Ben Foster) je umirjeni, ljubeči in skrbni oče ter vojni veteran iz Iraka s post-travmatskim sindromom, ki ne prenese več družbe in vsiljenih pravil. Najstniško hčer Tom (Thomasin McKenzie) je naučil veščin preživetja v divjini, sam jo je šolal in skupaj sta se umaknila pred vrvežem in pridobitvami sodobne omike (glej tudi Captain Fantastic z Viggom Mortensenom); vendar njun obstoj tako blizu civilizacije pač ne more dolgo ostati skrivnost. Državna socialna služba jima skuša pomagati in najti ustrezen dom ter dobro službo za Willa, vendar so njegove duševne rane pregloboke in prehude: nikjer nima obstanka in se kljub dobrim namenom preprosto ne more več vrniti med ljudi. Odraščajoča Tom ima rada očeta, vendar po drugi strani hrepeni po družbi, človeški interakciji in vsem tistem, kar je za njene vrstnike samoumevno; med njima neizogibno pride do razkola, potem ko ju pot zanese v prijazno, požrtvovalno skupnost njima podobnih puščavnikov in družbenih izobčencev.

Režiserka se z neprekosljivim humanizmom tudi tokrat loteva avtentične, brezkompromisno stvarne zgodbe o družbenem obrobju in nezmožnosti socializacije v "deželi svobodnih", vendar ubira malce drugačen dramaturški in pripovedni pristop. Njena drama Leave No Trace je thoreaujevska balada o starševskem odnosu in blagodejnem stiku z naravo (režiserka in Foster sta črtala več kot polovico dialogov iz prvega osnutka scenarija), v kateri ni nikakršnega nasilja, človeške zlonamernosti ali zavoljo pripovednega toka konstruiranih konfliktov — praktično vsi drugi liki so nevtralni ali dobronamerni in jima skušajo pomagati. Prav zato zgodba toliko glasneje priča o neozdravljivih ranah dobrih ljudi, ki v družbenih normah in sočloveku ne najdejo več upanja in tolažbe (glej tudi The Deer Hunter, Rambo: First Blood, Brothers idr.); materialne dobrine ter nepomembnemu sleherniku prilagojena paradigma jim preprosto ne pomenijo nič več. Tiha filmska kontemplacija brez klišejske patetike in razčustvovanih stereotipov, zato pa s čudovito glasbeno kuliso Dickona Hinchliffa (Winter's Bone, Out of the Furnace, Locke), nevsiljivo in ganljivo opozarja na svet, ki je ekonomsko in moralno zabredel ter se z ločenostjo od narave odmaknil tudi od človeka (glej tudi Instinct Jona Turteltauba ter Into the Wild Seana Penna).

Realistična drama s pretanjeno vzajemnostjo odličnega Fosterja (30 Days of Night, 3:10 to Yuma, Pandorum, The Messenger, Hell or High Water) in mlade novozelandske igralke McKenziejeve (o kateri bomo gotovo še slišali) prinaša eno najbolj polnovrednih letošnjih filmskih doživetij doslej. Napovedujem nominacije in nagrade za vse udeležene; hvalospevi cineastične skupnosti in najvišja kritiška ocena na portalu Rotten Tomatoes se zdijo nadvse upravičeni.

2 komentarja:

  1. Vau. Zelo zanimiv peharček tematik, nevsiljiva sporočilnost, odsotnost nepotrebnih konfliktov in meni osebno izjemno vizualno pripovedništvo; tako z vidika "pomanjkanja" dialogov, premišljene režije in odlične igre. Mladi novozelandski igralki tudi jaz napovedujem svetlo igralsko pot. Po takšnih filmih se človek počuti obogateno.

    OdgovoriIzbriši