11. okt. 2018

Sorry to Bother You (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Še nedavno sem mislil, da je Cosmatosova klavnica Mandy (2018) z Nikolajem v Kletki najbolj nor in nezaslišano drzen film, kar sem jih videl letos. Ampak tudi ameriški raper, producent, glasbenik (zasedba The Coup), scenarist, priložnostni igralec, režiser in aktivist Raymond Lawrence 'Boots' Riley je v svojem prvencu serviral cineastično jed, ki dokazuje, kako je znotraj žanrov (in med njimi) čez lužo dovolj prostora za ustvarjalnost in izvirnost.

V nekakšni vzporedni različici sodobnega Oaklanda se brezposelni nesrečnež Cassius 'Cash' Green (Lakeith Stanfield) v novi službi preizkuša kot telemarketer oziroma prodajalec storitev v telefonskem studiu — predvsem zato, da bi dokazal svoji punci in ulični umetnici Detroit (Tessa Thompson), da ni nesposobna zguba. Za delo je sicer nadarjen, a njegova kariera doživi bliskovit vzpon šele potem, ko mu sodelavec Langston (Danny Glover) predlaga, naj pri pogovorih uporablja nekoliko prirejen, izumetničeno "belski" glas (vokalizira ga David Cross). Uspešne prodaje se začnejo množiti in Cassius je kmalu na poti v ligo korporativnih uspešnežev iz višjih nadstropij, elitnih klicateljev (Power Callers), ki se ukvarjajo z veliko bolj dobičkonosnimi posli. Plača je temu primerna: ne bo mu več treba živeti v garaži in se v službo voziti s staro kripo. Vendar kot novopečeni kravatar zdaj izgublja spoštovanje svojega dekleta in nekdanjih sodelavcev — ki se že organizirajo v sindikat, da bi se uprli suženjskim zahtevam delodajalcev ter grožnji novodobnega koncepta vseživljenjske zaposlitve z integracijo delavcev, ki jo predstavlja podjetje WorryFree. Ampak zlomka, prav tam mu kot lojalnemu uslužbencu z dobro intuicijo ponudi službo sam predsednik uprave Steve Lift (Armie Hammer). Cassius sluti, da so ambicije brezobzirnega kapitalista dobesedno neskončne, a vseeno ni pripravljen na tisto, kar ga čaka v nadaljevanju.

Črna komedija Bootsa Rileyja je nadrealistična gondryjevska satira absurda, ki se posrečeno preveša v distopično farso z elementi magičnega realizma. (Glej tudi komično franšizo o pohlevnem italijanskem uslužbencu Fantozziju, ki ga naposled čaka častni sprejem pri mega-galaktičnem direktorju s pisarniškim naslanjačem, ustrojenim iz človeške kože.) Po lastnem scenariju, navdihnjenem z resničnimi osebnimi izkušnjami, prinaša pomenljiv in huronsko zabaven družbeni komentar o dvoumnem statusu in socialni zavesti temnopolte populacije (glej tudi Django Unchained) ter nesmiselnem položaju nižjih družbenih razredov v sodobnem svetu neoliberalnega kapitalizma — ne nujno v Trumpovi državni administraciji, temveč tudi vobče. Korporativna lestvica je namenjena hinavcem in sprenevedavim oportunistom, ki jih opresivni sistem ne moti (glej tudi Nineteen Eighty-Four Michaela Radforda ter Brazil Terryja Gilliama); slednjega na spodnjem koncu podpira malodane suženjsko delo zatiranih, ki za lastno eksistenco nimajo druge izbire, kot da se počasi (dobesedno) spreminjajo v delovne konje.

Lakeith Stanfield (Selma, Dope, Miles Davis, Get Out, War Machine) se v osrednji vlogi izkaže nadvse solidno, nenavadno gledljivi umotvor ovija zanimiva glasbena kulisa zasedbe Tune-Yards in čeprav se režiserju Rileyju mestoma pozna neizkušenost ter pomanjkanje filmske kilometrine (pa tudi nedoslednost scenarija, denimo zaplet z ljubezenskim trikotnikom, ki ne vodi nikamor), poskrbi za edinstveno, nekonvencionalno in metaforično razkošno indie doživetje — za vse, ki cenijo kreativno svežino, pripovedni pogum ter sporočilno in tematsko angažiranost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar