21. nov. 2018

Nomads (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Danes 67-letni ameriški scenarist in režiser John McTiernan je posnel manj kot ducat filmov — in po resnih težavah, ki jih je imel z zakonom med leti 2006 in 2013 (zaradi česar je preživel eno leto za zapahi kaznilnice Yankton v Južni Dakoti), je vprašanje, ali bo sploh še kakšnega. Najbrž ne. Je pa zato v burni karieri zapustil nekatere največje žanrske mojstrovine ameriške filmografije, kar jih je koncem osemdesetih na platna dostavil Hollywood. Zaporedoma je sedel na platnenem stolčku (sci-fi) akcijad Predator (1987), Die Hard (1988) ter The Hunt for Red October (1990) in s čim podobnim se odtihmal ne more pohvaliti noben drug režiser. Pozneje je posnel še metafikcijsko burlesko Last Action Hero (1993), tretji del brus-viliščine Die Hard with a Vengeance (1995), zgodovinsko klavščino The 13th Warrior (1999) in še marsikaj; a je mnogim filmoljubom bržčas ostal v najlepšem spominu prav s svojo testosteronsko džungelsko preganjavščino s Švarcijem (letos je doživela klavrno nadaljevanje izpod šeprtljavih prstov Shana Blacka), ki je pomembno opredelila tudi kariero Avstrijskega hrasta. Tedaj že slavni Schwarzenegger je menda tisti, ki je osebno predlagal (ali celo sam izbral) McTiernana za režiserja svojega naslednjega filma, potem ko je videl njegov prvenec Nomadi. V svoji knjižni biografiji Totall Recall (2012) se tega pomenljivo in totalno spominja.

Producenti Joel Silver, Larry Gordon, John Davis in jaz smo precej tvegali, ko smo za režiserja izbrali Johna McTiernana. Posnel je le en film, nizkoproračunsko grozljivko z naslovom Nomadi o nekih tipih, ki se v kombiju prevažajo naokrog in povzročajo težave. Kar ga je odlikovalo, je bila napetost, ki jo je McTiernan prikazal v filmu z manj kot milijonom produkcijskih sredstev. Če je s tako malo denarja ustvaril tako preganjavično vzdušje, je gotovo nadarjen; Predator bi moral to napetost ohranjati od trenutka, ko liki prispejo v pragozd. Želeli smo, da bi bili gledalci prestrašeni, tudi ko ne bi videli plenilskega vesoljca — že samo z meglenim prizoriščem, gibi kamere in načinom, kako se kaj pomika proti občinstvu. Tako smo sklenili, da bo McTiernan verjetno kos tudi več kot desetkrat dražji produkciji. —Totall Recall, str. 334

Roko na srce, McTiernanov prvi umotvor ni nikakršna mojstrovina, a se ga vendarle drži skoraj-kultni status in zanimiva trivia. Zgodba spremlja prizadevno zdravnico v Mestu angelov dr. Eileen Flax (po televizijski seriji Sever in jug še sveža Lesley-Anne Down), kamor na urgenco sprejmejo okrvavljenega moškega (po televizijski seriji Remington Steele prvič na platnu Pierce Brosnan), ki v vročičnih blodnjah v francoščini vpije: "Ils ne sont pas, sont des Inuits!" Na smrt prestrašeni bolnik podleže poškodbam, zdravnica pa začne v čudaških prividih nenadoma doživljati spominske prebliske skozi njegove oči; umrli je bil razvpiti antropolog Jean Charles Pommier, s soprogo Veronique (Anna-Maria Monticelli) sta se nedavno preselila v L. A. in na novem domu ju je začela nadlegovati skupina neznancev, podobnih motociklistični tolpi, a v črnem kombiju brez oznak prevažajoč se naokrog. Pommier jih je nekega večera zasledoval in odkril, da kot kakšne urbane prikazni nenehno križarijo po mestu, nikoli ne spijo ali komunicirajo in so za mimoidoče skorajda nevidni, razen zanj. S svojih odprav, kjer je raziskoval mitologijo in praznoverje nomadskih ljudstev, je s seboj v mesto očitno prinesel demonsko nadnaravno prezenco — ki čuti njegovo zaznavo in ga bo skušala za vsako ceno onesposobiti, ker si ne želi človeške pozornosti (podobni motivi so uporabljeni v poznejšem Constantinu in mnogih grozljivkah). Zdravnica in gospa Pommier združita moči, da bi ugotovili, za kaj je šlo, vendar preveč radovednemu antropologu to ne pomaga: nazadnje se bo svojim zasledovalcem kot eden izmed nedoumljivo tavajočih duhov pridružil v onstranstvu.



Šibko artikulirano B-zgodbo sicer odlikujeta bizarna vizualnost in mračna atmosferičnost (s sijajno glasbo Billa Contija) ter vtis nenehnega prežanja nečesa zlonamernega na protagonista, a žal je to bolj ali manj vse. Scenarij je z maničnim kolebanjem med strašljivo vzdušnostjo ter komično razbremenitvijo pripovedno in tematsko nedosleden, z mnogimi nedorečenostmi in slepimi ulicami, igralske predstave komajda zadostne (Brosnanov "francoski" naglas je ridikulozen, čedno milf Down pa je še najlepše gledati v prizorih, ko molči), nastopaški fag britanski glasbenik Adam Ant med stranskimi liki ne pripomore k ničemur (Stand And Deliver), za nameček pa epilog postreže z nepotrebno in docela nelogično domislico o usodi osrednjega lika, ki rekurzivno podre celotno dramaturško zaokroženost. Zadeva je primerna za filmske antropologe in zbiralce cineastičnih nenavadnosti; sicer pa gre vsekakor priporočiti že omenjene, prihodnje McTiernanove celovečerce, vredne večkratnega ogleda in trajnega spomina.

Ni komentarjev:

Objavite komentar