8. nov. 2018

Papillon (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Razvpiti francoski obsojenec in pisatelj Henri Charrière (1906—1973) je svojo kalvarijo v zloglasni jetniški koloniji Bagne de Cayenne v Francoski Gvajani, znani kot Hudičev otok (eden izmed treh v skupini Îles du Salut), slikovito opisal v romanu Papillon (slov. Metulj, Mladinska knjiga 2007, zbirka Žepnice, prevod Branko Madžarevič). Sicer je avtor sam priznal, da je v njegovi biografski izpovedi nemara tri četrt resničnega, preostanek pa umetniško malce prirejenega; dočim so nekateri njegovi poznejši kritiki podvomili celo o tem, ali je Charrière sploh kdaj zares bil jetnik Hudičevega otoka. Kakorkoli že, po mednarodni knjižni uspešnici je že slavni ameriški režiser Franklin J. Schaffner (Planet opic, Patton, Fantje iz Brazilije) posnel istoimensko jetniško dramo Papillon (1973), v kateri sta v obeh osrednjih vlogah nastopila največji ameriški glumač svoje generacije Dustin Hoffman (v vlogi obsojenega ponarejevalca Louisa Dege) ter največji hollywoodski frajer vseh časov Steve McQueen (v vlogi neuklonljivega falota Papija z tetovažo metulja na prsih). Upravičeno težko bi bilo verjeti, da bo Schaffnerjevo mojstrovino (s scenarijem Daltona Trumba in sijajno glasbo Jerryja Goldsmitha) mogoče kakorkoli prekositi; po mojem skromnem mnenju gre za eno najboljših jetniških dram, kar so jih kdaj posneli. (Seveda pa glej tudi Cool Hand Luke, The Shawshank Redemption, Escape from Alcatraz, Midnight Express, In the Name of the Father, Birdman of Alcatraz, Bronson in tudi katero od mnogih interpretacij slavne literarne Dumasove zgodbe o grofu Monte Cristu.)

In zdaj retorično vprašanje: zakaj se potemtakem lotevati rimejka? Odgovor: zgolj zaradi cvenka, kakopak. Okej. Pa se je izplačalo?

Hoffmana oziroma Louisa je tokrat upodobil ameriški mladec egipčanskega rodu Rami Said Malek (Oldboy, The Master), ki ga prav te dni gledamo kot Freddieja Mercuryja v glasbeni drami Bohemian Rhapsody (2018), v vlogo McQueena oziroma Papillona pa se je vživel njegov rojak Charlie Hunnam (Pacific Rim, King Arthur: Legend of the Sword, The Lost City of Z, serija Sons of Anarchy). Prvi je že po naravi suhljat in nebogljen, slednji pa je za svoj lik shujšal za 16 kilogramov (posebej za prizore stradanja med prestajanjem večletne kazni v samici), vendar bi težko rekel, da sta me razen telesne preobrazbe posebej prepričala tudi z igralsko vzajemnostjo. Še bolj kot to je problematična dramaturgija šibko povezanih, skoraj nelinearnih motivov iz jetniškega življenja in filmska percepcija minevanja časa — ki kljub krepko več kot dveurni minutaži daje vtis, kot bi Dega in Papillon v zaporu preživela vsega nekaj dni, medtem pa bi instantno shujšala in čudežno osivela (čeprav je Charrière na Hudičevem otoku preživel 12 let, od tega zaradi poskusa bega prvič 2 leti kazensko v samici in drugič celih 5 let). Njuni soigralci niso večje pozornosti vredni (medtem ko so v izvirniku pomembno podpirali kontekst in ozadje), mnoge doživljaje je danski režiser Michael Noer preprosto izpustil (denimo legendarno srečanje s kolonijo gobavcev, ki ubežnikoma omogočijo pobeg s čolnom), medtem ko po nepotrebnem zapravlja čas s prikazom Papijevega življenja pred obsodbo in po uspešnem pobegu (scenarij se menda prepleta tudi s Charrièrovim romanom Banco), zlasti pa sem pogrešal bistveno komponentno Schaffnerjevega filma in mnogih drugih zaporniških dram: neskončno junakovo hrepenenje po svobodi, neuklonljivost človekovega duha in njegovo željo po moralni drži, ki se z nesmrtnim prijateljstvom in trmasto, neomajno integriteto zoperstavlja institucionalizaciji, indoktrinaciji, ponižanju, razčlovečenju in arhetipski, božanski nepravičnosti.

Ne morem reči, da je film slab, tudi tehnična plat je nadvse solidna; vendar sem ga doživljal kot mlačnega, neutemeljenega in predvsem docela nepotrebnega. Če še ne poznate izvirnika Papillon (1973), od srca priporočam ogled — potem pa se lahko skupaj gremo cineastično dialektiko in analitično primerjavo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar