4. nov. 2018

Red Planet (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Motiv človeka na Marsu se je v zgodnjih literarnih delih (znanstvene) fantastike začel pojavljati že koncem 19. stoletja. Astronavti so ta planet prvič obiskali v romanu Across the Zodiac pisca Percyja Grega leta 1880, Vojna svetov H. G. Wellsa sega v leto 1898, serija Princesa na Marsu knjižnega Tarzanovega očeta Edgarja R. Burroughsa je izhajala v letih 1912—1943, v petdesetih je Marsovske kronike pisal slavni Ray Bradbury, v šestdesetih pa Tujca v tuji deželi njegov rojak Robert A. Heinlein. Zavojevanje rdečega planeta je bil motiv domišljije tudi pozneje in vse do sodobnega časa, ko NASA resno napoveduje človeško odpravo na Mars najpozneje do leta 2030. Kajpak smo tudi filmov na to temo videli že nebroj; A Trip to Mars je bil posnet že v začetku prejšnjega stoletja, pozneje pa smo na rdečem površju videli še druge zgodbe, od zgodnjih Rocketship X-M (1950) in Flight to Mars (1951) do klasik tipa Total Recall (1990) in žanrskih vaj v slogu Mission to Mars (2000), stripovskega John Carter (2012), sci-fi zombijade The Last Days on Mars (2013) in robinzonovskega Marsovca (2015) betežnega Ridleyja Scotta.



Prvi in doslej edini celovečerec režiserja videospotov Antonyja Hoffmana je izšel istega leta kot podoben projekt Mission to Mars njegovega slavnejšega rojaka Briana De Palme (taki filmski "dvojčki" so bili tudi Nosferatu the Vampyre in Dracula leta 1979, Braveheart in Rob Roy leta 1995, Dante's Peak in Volcano leta 1997, animiranki Antz in A Bug's Life ter uničevalščini Deep Impact in Armageddon leta 1998 in tako dalje), vendar je ob dejstvu, da niti slednji ni bil ravno cineastična mojstrovina, potegnil še veliko krajšo.

Ridikulozni sci-fi triler Rdeči planet je šolski primer tega, kako — klub razmeroma obetavni premisi in spodobnim tehnikalijam — narediti kar najbolj ušiv možni PG-13 izdelek. Recept za polomijo? Projekt zaupaj neznanemu in neizkušenemu režiserju, scenarij naj bo karseda preprost in sprt z vsakršno znanstveno verodostojnostjo, liki z infantilnimi dialogi naj bodo bolj ali manj nekarakterizirani, za nameček pa naj se dva izmed glumačev na smrt spreta in dobesedno stepeta. Val Kilmer in Tom Sizemore, ki že tako nista baš igralska virtuoza in oba skupaj ne sežeta do kolen večini glumaških kolegov te generacije, se po neki otročji Kilmerjevi zameri menda nista mogla več videti; zato so mnoge skupne prizore potem snemali z njunima dvojnikoma. Saj ne, da je to bistveno okrnilo igralsko vzajemnost in čustveno interakcijo — tudi brez tega so protagonisti tako neznosno zoprni, objestni in zabiti (razen vselej zanimivega veterana Terenca Stampa), da jim gledalci praktično od vsega začetka privoščimo čimprejšnjo in čim bolj bolečo smrt. Večinoma se to tudi zgodi, vendar finalno zadoščenje (s posebej butasto enostavno rešitvijo) kljub temu tragično izostane.

Fabula o raziskovalni misiji, ki naj bi odkrila, zakaj se je po desetletjih uspešne teraformacije v marsovski atmosferi nenadoma kritično znižala raven kisika, je tiste sorte, kjer ničesar ni mogoče jemati resno ali imeti za avtentično: niti debilnih znanstvenikov (ki v ladijskem laboratoriju kuhajo šmarnico) in nabildanih medzvezdnih pilotov (ki se s presežkom testosterona šopirijo kot srednješolski pavijani), niti vrhunskih strokovnjakov in izbranih svetovnih izvedencev, ki delujejo kot vesoljski osnovnošolci (glej tudi Event Horizon), niti politično korektne odločitve o ženski kapitanki (z nepopisno dolgočasno Carrie-Anne Moss), niti šeprtljavega kolebanja med filmskimi antagonisti — od napadalnega marsovskega mrčesa (napačno identificiranega kot nematode oz. gliste) do pokvarjenega bojnega androida AMEE, ki našim junakom zagreni dan — in niti stereotipne šibke premise o neomajnosti človekovega duha ter njegovi iznajdljivosti, ki izzveni v prazno kot prdec v burji.

Zakaj pišem o tem ponesrečenem kritiškem in finančnem flopu, ki s proračunom 80 milijonov potem ni nastrgal niti polovico te vsote? V svarilo. Med krompirjevimi počitnicami 2018 ga je pač spet predvajal Anal Ka, pa sem si ga v pomanjkanju navdiha in skrajnem obupu nad televizijsko ponudbo nekega večera pač ogledal. Zeh. Kdor ga nemara (še) ne pozna, ni zamudil ničesar; med vesoljskimi odpravami — bodisi na Mars ali kam drugam z Zemlje — bo našel toliko kvalitetnejših filmov, da jih bržčas ni treba niti naštevati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar