23. nov. 2018

The Ballad of Buster Scruggs (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kdo bi si mislil, brata Coen. In to direktno na Netflixu, po omejeni distribuciji v izbranih kinematografih, kar je prvi tak primer v njuni karieri. Prvič tudi rabita digitalno kamero (Arri ΛLEXΛ), tokrat v rokah njunega in Burtonovega večkratnega sodelavca, prekaljenega francoskega snemalca Bruna Delbonnela (Le Fabuleux Destin d’Amélie Poulain, A Very Long Engagement, Dark Shadows, Inside Llewyn Davis, Darkest Hour), ki s 27-mm lečami v formatu 1.85 : 1 riše čudovito stilizirane pastelne odtenke v kristalno čisti vizualnosti. Kot običajno brezhibno obrtniško plat, vzdušno zamaknjeno glasbeno kuliso še enega stalnega mojstra Carterja Burwella (Being John Malkovich, Adaptation, Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), čudovite pejsaže sončnih zahodov in umestno nevpadljive posebne učinke (skupno 800) dopolnjujejo sijajni igralski nastopi povečini zvezdniške zasedbe, ki z nizkoprofilnim performansom odvračajo pozornost od glumaških imen. (Razen nedoumljivo precenjenega Franca, ki se mi zdi dokaj brezvezen, pa brez zamere.)



Tudi oblika več kot dveurnega celovečerca oz. njegova dramaturška plat sta edinstveni: Coena prinašata antologijo šestih različnih zgodb, ki se kot posamična poglavja knjige »Balada o Busterju Scruggsu« odvijajo na divjem zahodu, njunem omiljenem prizorišču filmskih arhetipov, črnega humorja in slikovitih likov, povezanih z rdečo nitjo grenko-sladke ironije usode ter minljivosti. Zgodbe sta menda pisala v zadnjih dveh desetletjih in želela sta jih združiti v enoten prikaz v prepoznavni maniri absurdistično-satirične farse — starogrške igre značajev, vzgibov, manierizma in humanistične etike. Dekonstrukcija cineastične mitologije in stereotipnih formativnih motivov "ameriškega junaka" je najočitneje in najbolj všečno poosebljenega v žanrski tipologiji vesterna. Zgodbe so si tonsko in čustveno kontrastne, od hudomušno obešenjaških do žalostnih in celo jasno tragičnih, vendar jih ves čas prizemljuje značilno suh humorni podton, ki ne dopušča dvomov o izvoru.

V prvem poglavju ʻThe Ballad of Buster Scruggsʼ dobrodušni in leporečni, židano prepevajoči, v belo odeti in že skoraj stripovski revolveraš Tim Blake Nelson v nekem kavbojskem mestecu (po hilaričnem obračunu s Clancyjem Brownom) naposled naleti na mladega izzivalca, ki mu je kos tako pri petju kot tudi pri vihtenju pištole. V drugi zgodbi ʻNear Algodonesʼ skuša nerodni tolovaj James Franco oropati banko sredi ničesar (neprepoznavni blagajnik je še en veteran Stephen Root), vendar mu je v nenavadni igri usode prihranjena kazen za nepridiprave, le toliko, da je pozneje vendarle deležen ironično nepravične sodbe. Bizarna tretja prigoda ʻMeal Ticketʼ spremlja ostarelega impresarija Liama Neesona s potujočim gledališčem na vozu (kar ni edina asociacija na Christopha Waltza oz. podobnost s Tarantinovim Djangom brez okovov), čigar zvezda večernih predstav je Shakespearovega Beneškega trgovca in Shelleyjevega Ozymandiasa recitirajoči Anglež, nesrečnik brez rok in nog (upodobi ga Harry Melling z normalno razvitimi okončinami). Sredi čudovite divjine v četrti vinjeti ʻAll Gold Canyonʼ izkušeni zlatokop Tom Waits ob reki naleti na zlato žilo, vendar se skuša do najdenega bogastva dokopati zahrbtni mladi falot, ki mu je ves čas sledil. Peta zgodba ʻThe Gal Who Got Rattledʼ spremlja mlado Zoe Kazan, ki se mora v karavani naseljencev na poti v Oregon (podobno kot Tom Cruise in Nicole Kidman v romantični pustolovščini Far and Away) po nenadni smrti brata nekako znajti, da bo lahko dokončala potovanje, vendar ji zvezde prav tako cinično obrnejo hrbet. V sklepnem šestem dejanju ʻThe Mortal Remainsʼ se popotniki različnih narodnosti in spolov (Tyne Daly, Saul Rubinek) v kočiji med pripovedovanjem osebnih anekdot približujejo cilju svoje poti (glej tudi Quentinov Podlih osem), skupaj z nenavadno prtljago dveh sila omikanih lovcev na glave (Jonjo O’Neill, Brendan Gleeson).



Četudi se bo komu zdelo, da bi bila zbirka lahko krajša (denimo brez zadnje zgodbe, ki nima izrazite smeri in cilja), da je zgolj s pripovedovalčevo nadpojavnostjo povezana sestavljanka razbitih motivov mestoma celo dolgočasna, pa kot celota (po mojem) deluje odlično uravnoteženo. Namesto da bi vsako od poglavij oportunistično raztegnila v lasten film ali like siloma tlačila v isti (hiper)kontekst, nam jih Coena avantgardno servirata kot šest eksotičnih hodov presenetljivih in poistovetljivih obrokov. Pri teh je vedno tako, da so ti bodisi všeč ali pa ne; nekateri prisegajo na kulinarično eksperimentiranje in preizkušanje neznanih jedi, drugi pa se za živo glavo ne ločijo od mastnega domačega dunajca s pomfritom. Satirične osti, uperjene v industrijo gibljivih slik in percepcijo sedme umetnosti v plehki neoliberalni paradigmi, še nikoli niso bile tako pretanjene. Enoličnost in razvlečenost, zlasti v primerjalni luči čustveno sterilne hollywoodske superjunaške konfekcije, bi se občasno dalo pikolovsko očitati tudi Fargu (1996), Velikemu Lebowskemu (1998), celo takim biserom kot No Country for Old Men (2007) ter Pravi pogum (2010), če smo že pri tem.

3 komentarji:

  1. O, a to je že! Pred časom sem videl trejler in dal zadevo pri priči na to-watch listo. Ne vem pa, zakaj sem imel v glavi, da bo to (vsaj mini)serija. Okej, vem -- verjetno zato, ker je pač od Netflixa, kjer so mi serije nekako prva asociacija. Tako še boljše. Pogledam ta vikend, hvala za heads up!

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj mislim, da je bilo res sprva mišljeno kot miniserja; čeprav sta menda Coena že ves čas vztrajala, da naj bo zgodba enotna oz. povedana kot niz podobnih zgodb, in tako sta zadevo tudi predstavila produkcijski tvrdki Annapurna Pictures.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem potem res pogledal v nedeljo. Generalno super. Omnibus mi je ipak priljubljen format, ker me zadnje čase jebe attention span. Mi je bila pa verjetno najljubša vinjeta tista s Tomom Waitsom, predvsem zaradi scenografije in časovne umeščenosti (Kolorado je nekaj posebnega, obdobje zlate mrzlice pa prav tako).

    OdgovoriIzbriši