12. nov. 2018

The Equalizer 2 (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Zvezdniški zamorec Denzel Washington, verjetno že nekaj časa najvšečnejši ameriški temnopolti igralec pri večini ljubiteljev sedme umetnosti, v svoji bogati in raznovrstni štiridesetletni karieri še ni posnel filmskega nadaljevanja — do zdaj. Z moje strani vsa čast za načelno nenaklonjenost oportunistični logiki sequelov, ki jih narekuje zgolj in samo dobiček kravatarjev; a tudi najmočnejši prej ali slej klonijo. Bling! Denzela je menda prepričal scenarij (spet Richard Wenk), ki pripovednemu ozadju, likom in njihovi karakterizaciji namenja nekolikanj več globine kot premočrten, stilizirano stripovski in docela neverodostojen prvi del Fuquajevega Pravičnika (2014), bolj ali manj namenjenega zgolj otročjemu zadoščenju nezahtevnega gledalca nad krvavim kaznovanjem zlobnežev.



Kdo bi si mislil: ne vem, kdaj se mi je kateri sequel nazadnje zdel vsaj enako posrečen, v določenih pogledih nemara celo bolj zaokrožen od izvirnika. Očitna izjema, ki potrjuje pravilo. Bržčas sem tako naveličan konfekcijske hollywoodske akcije, plitvih likov in šablonskih zgodb, da se (mi) zdi film, ki sklene nameniti več časa zakulisju in čustveni komponenti likov, kot dobrodošlo olajšanje. Saj ne, da se je Fuqua tokrat izkazal mojstrsko ali kakorkoli nadpovprečno; a vendarle gre pohvaliti korak nazaj pri prikazu brezglavega uličnega pravičništva (ne glej Death Wish) in dvoumne moralne osnove, ki upravičuje dejanja (super)junaka. Mimogrede, napovednik je tako kot večkrat zavajajoč, da ne rečem lažniv: mnogi prizori se v filmu nikoli ne pojavijo.
Denzel Washington je spet Jason Voorhees, no ja, Robert McCall, lokalni Dirty Harry in Paul Kersey, ki se tokrat maščuje za smrt prijateljice (Melissa Leo) in vmes pospravi še nekaj nepridipravov, ki mu žrejo živce. Ultimativni pravičnik, ki zakon, no ja, pištolo in nože, vedno vzame v svoje roke in brez milosti kaznuje vse barabe, ki se mu znajdejo na poti. —Iztok

Skrivnostni slaboritnež Robert McCall, ki za krinko čez dan vozi taksi za Lyft (nekaj takega kot Uber), se mora tokrat ubadati z izdajalci v lastnih vrstah — natančneje v Obrambni obveščevalni agenciji (Defense Intelligence Agency), katere pripadnik je nekoč bil in kjer ima zdaj še eno zvezo, prijateljico in nekdanjo sodelavko Susan (Melissa Leo). Ta preiskuje umor še enega uslužbenca Agencije v Bruslju, za kogar naj nihče ne bi vedel, da je v resnici vohun. Kaže, da gre za interni posel: nekdo premišljeno in načrtno obračunava z agenti in prej ali slej bosta prišla na vrsto tudi Susan in Robert — če ta prej ne najde storilca in poskrbi za ekvalizacijo.



Nekaj več značajskih obrisov in karakterne substance je tokrat dejansko zaznati v namigih na McCallovo preteklost: bil je vojak, pripadnik posebnih enot in pozneje agent pri DIA, bil je poročen in še vedno ga muči spomin na pokojno ženo Vivienne (Enku Gubaie); podobno kot trpinčeni mladi prostitutki v prvem delu pa zdaj pomaga nekaterim naključnim znancem (ostarela redna stranka, ki išče davno izgubljeno sestro, ter nadarjeni mladi črnski umetnik, ki ga krajevni nepridipravi novačijo v svojo tolpo), ker tako očitno kompenzira moralni in osebnostni deficit iz dvomljive, težavne preteklosti. Škoda le, da po obetavnem nastavku ustvarjalce tudi tokrat zanese v klišejske zaplete in stereotipno vsemogočni epilog (vključno s še enim končnim spopadom zoper izurjene plačance), ki v resnici ne terja posebne kolateralne škode ali žrtvovanja integritete — jasno, obeta se namreč še tretji del Pravičnika. Tokratni je pridelal trikratni znesek proračuna, zato je ta možnost zelo verjetna. Če ne bilo posredi izjemne Denzelove karizme in suverenega nastopa podporne zasedbe, bi srednji del trilogije izzvenel kot še en generični, nepotrebni izdelek hollywoodskega tekočega traku; tako pa lahko ipak prizanesljivo prikimam vnovičnemu sodelovanju Washingtona in Fuquaja ter ga priporočam vsaj oboževalcem prejšnje zgodbe — a ne pričakujte cenenega senzacionalizma, revolucionarnih akcijskih bravur ter infantilne eksplicitnosti.

5 komentarjev:

  1. Samo toliko, zamorec navadno velja za slabšalni izraz za človeka črne rase.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vem. Prav zato pa z očitnim cinizmom in ironijo uporabljam ta izraz. Da namreč opozorim na pritlehno, dvolično in hinavsko politično korektnost (zlasti v ZDA), ki se afna z izrazi kot 'Afroameričani'. Kdor me bere več kot nekaj mesecev, to verjetno že ve. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. You triggered me. Levičarji ste (no ti si maybe more liberterian ampak vseno spadaš na levo stran liberterijanstva) prav tako rasistični. Probably ne intentional in tako kot večina desnice, ampak vseeno.

    OdgovoriIzbriši
  4. In btw zakaj se oziraš na igralčev zunanji zgled? Filmoljub, od tebe bi pričakoval več.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ha ha, kakšne neumnosti. Ne, res nisem levičar (niti desničar), ampak hvala za skrb. Od svojega bralca bi pričakoval več kot butalske kvazi-psihološke profile nedeljskih Facebook aktivistov. Ti je dolgčas ob branju bloga? Just read something else. :)

    OdgovoriIzbriši