14. nov. 2018

The Predator (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Marsikateri prispevek na tem blogu sem napisal bolj kot beležko samemu sebi in tudi ta je tak. Kdor je hotel videti ta film, je to gotovo že zdavnaj storil, in sprva ga niti nisem nameraval omenjati. Ampak ga bom vseeno; le toliko, da se bom čez nekaj časa še spomnil na največje filmsko razočaranje leta 2018 — glede na to, da uborno pr(e)datorsko skrpucalo Shana Blacka, nekoč enega najobetavnejših in najbolj pronicljivih hollywoodskih scenaristov (franšiza Lethal Weapon, Last Action Hero, The Long Kiss Goodnight, Kiss Kiss Bang Bang, Iron Man 3, The Nice Guys), utone globoko v pozabo že minuto po ogledu. Režija je zahtevna reč in vsak tega pač ni enako sposoben; že pri tretjem Železnem možu (2013) in še bolj pri Pravih fantih (2016) sem si želel, ko bi namesto samega Blacka vsaj na platnenem stolčku sedel kdo drug. Tokrat pa k velikemu Ktuluju molim za to, da Shane nikoli več ne bi stal za kamero.

Predator je vedno veljal za enega izmed najhujših ubijalskih stvorov, če ne kar za najhujšega. Kult se je vzpostavil leta 1987, ko se je z nezemeljskim morilcem ubadal Arnold Schwarzenegger, franšiza pa se je počasi razširila, najprej s čisto solidnim nadaljevanjem Predator 2 (1990), potem še z dvema precej zabavnima, a ne izjemnima crossover filmoma, kjer sta se soočila Alien in Predator (AVP 2004 in AVP Rekviem 2007), nazadnje pa še s Predatorji (2010), atraktivno streljačino z veliko atraktivnimi smrtmi. Najnovejši Predator je sicer obljubljal veliko, sploh ker je režijsko taktirko prevzel Shane Black, zaslužen za kar nekaj udarnih akcijskih filmov. Vendar ni samo razočaral, ampak pogorel na celi črti, saj je zgrešil celotno poanto franšize, ki ponuja kar največ akcije in klanja. Namesto tega je ustvaril negledljiv hibrid vojaške drame in družinske komedije, v kateri psi in otroci samoumevno preživijo. —Veronika Šoster, Filmstart

Težko je verjeti, kako neduhovito, značajsko medlo in nepovezano štreno z zevajočimi pripovednimi luknjami je izprdnil Black. (K sreči se vsaj ni pojavil v klišejskem kameo nastopu, kot tudi ne Švarci, ki je zaradi pičle minutaže gladko zavrnil sodelovanje.) Vajeni smo že zavajajočih napovednikov s prizori, ki se potem v filmu ne pojavijo; vendar njegova nekoherentna in težko sledljiva dramaturška nit z mnogimi siloma vrinjenimi prizori kaže na to, da je šlo pri montaži in postprodukciji nekaj resno narobe. (Če ne štejemo naknadno izbrisanih likov Steva Wilderja, Edwarda Jamesa Olmosa in še koga.) Black je sicer domnevno predvidel drugačen epilog, kjer se "dobri" predator ob boku vojaških prismuknjencev bori zoper "zlobnega" hibridnega predatorja (glej tudi katerikoli Jurašič park), a je zaradi ušivega odziva testnega občinstva potem studio 20th Century Fox ukazal spremembe in naročil novo snemanje celotne sklepne tretjine filma. Way to go, morons. Zdaj smo pa res dobili mojstrovino.

One of the demands they had for the new third act was to add more action because they thought the original was too talky. This explains many plot holes, continuity mistakes and bad editing problems the movie suffers from. (Vir: IMDb)


O plehko generični podobi, neumni igralski predstavi, podpovprečni akcijski plati in popolnem manku kakršnekoli napetosti ali vzdušne preganjavičnosti, ki ju je tako sijajno ustvaril John McTiernan v izvirniku leta 1987 (in do neke mere tudi Stephen Hopkins v drugem delu leta 1990), sploh ne bi govoril. Leseni Thomas Jane, ki ga kot glumača že tako ne cenim najbolj, je kot lik s Tourettovim sindromom dobil svojo novo najbolj debilno vlogo doslej, Jake Busey in mladi Jacob Tremblay sta žalostno neizkoriščena, vulgarne yo-mama dovtipe stresajoči Keegan-Michael Key nezanimiv, vsi drugi pa dolgočasni in prav patetično neubrani. Neusmiljeni vesoljski plenilec je v vseh različicah smešen (namesto strašljiv), tista čudaška nezemeljska pasja bitja so groteskna in celo mikavna Olivia Munn izpade kot neposrečen akcijsko-komični sidekick brez prave funkcije. Z eno besedo: polomija. Če ga kdo še ni videl (v kinu), naj se ne trudi s hudourniško spletno inačico, ni vredno izgubljati časa. S predelavo franšize v zase značilno akcijsko komedijo (pa še to ne) je Shane Black zamočil. Vendar je v njegovi režiji že napovedana pustolovska akcijada Doc Savage (po šundovskem liku iz tridesetih let), menda s 'Skalo' Johnsonom in kot priredba izvirnika Doc Savage: The Man of Bronze (1975), za katero lahko le upamo, da jo bodo po katastrofalnem neuspehu nadaljevanja Predatorja nazadnje preklicali ali dodelili komu drugemu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar