30. nov. 2018

Venom (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Še ena beležka v spomin samemu sebi in namig vsem, ki si morda še niso ogledali zadnjega Marvelovega umotvora: absolutno ničesar ne zamujate. Stripovska akcijsko-komična sprdačina režiserja Rubena Fleischerja (Zombieland) je ultimativni dokaz o edinem motivu studiev (Sony), da med najmanj zahtevnimi in najmlajšimi gledalci nastrgajo še nekaj zelencev na račun superjunaške filmske paradigme, ki nas že (pre)dolgo dolgočasi z vse bolj konfekcijskimi in suhoparno generičnimi polizdelki. Prav jim pride celo stranski lik med antagonisti domišljijskega univerzuma Pajko-Fanta (kot njegova temna različica se je prvič pojavil v antologiji Marvel Super Heroes Secret Wars leta 1984); iz slabo razdelanega lika so skušali ustvariti ciničnega anti-junaka, ki se kot vesoljski simbiont organsko polasti propadlega novinarja Eddieja Brocka, da bi se med pljuvanjem sarkastičnih enovrstičnic v skupnem telesu orjaškega zobato-lovkastega stvora zoperstavila ... komu ali čemu, pravzaprav? Smešno stereotipnemu megalomanskemu bogatašu Carltonu Draku, drugemu — še zlobnejšemu — simbiontu, ki želi z vojsko črnih sluzavcev zavladati svetu ljudi, ali pa kar vsem pokvarjenim kriminalcem ter zatiralcem nedolžnih in pravičnih?



Težko je verjeti, kako uborno filmsko izkušnjo je po (resda neumnem) scenariju Jeffa Pinknerja, Scotta Rosenberga in Kelly Marcel dostavil Fleischer: nezanimivi, enodimenzionalni liki s sramotno potrato zvezdniške zasedbe odličnih glumačev (Tom Hardy, Riz Ahmed) in sijajnih igralk (Michelle Williams, Melora Walters), podpovprečni posebni učinki in temačno stiliziran videz naključnih sci-fi akcijad iz devetdesetih (ki ni retro-posrečen, ampak kvečjemu nepregleden), nadvse duhamorni spopadi in enolični prizori pregona, neartikulirani in razpršeni antagonisti, otročji dialogi ter docela neprepričljiv pripovedni kontekst (četudi gre za strip), vse skupaj ustrojeno po vnaprej znani, premočrtni hollywoodski formuli instantne, hitre pozabe vredne PG-13 hrane. Da je za spoznanje bolj gledljiv od še enega letošnjega razočaranja, kaotičnega Blackovega novega Predatorja (2018), mu je težko šteti posebej v prid. Kar zadeva premiso o sleherniku, ki mu tujek v telesu (proti njegovi volji) podeli nadčloveške moči, pa si vsekakor raje oglejte Whannellov sci-fi triler Upgrade (2018), kakor sem že takrat predlagal; četudi ima svoje pomanjkljivosti in nedoslednosti, je v primerjavi s tem skrpucalom videti kot najboljši film vseh časov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar