4. dec. 2018

The House with a Clock in Its Walls (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Whoa.™ Prvi film režiserja Elija Rotha brez cenzorske oznake R, ki torej ni eksploitacijska gnusljivka ali kaj podobno krvavega (beri: Hostel), temveč otrokom namenjena fantazijska srhljivka o zakleti čarovnikovi hiši, posneta po istoimenskem romanu Hiša čarobne ure ameriškega pisatelja Johna Bellairsa (1938—1991) iz leta 1973. Harry Potter v Hiši strahov sreča Kurjo polt, nekaj takega. In zdaj naj bi bili vsi navdušeni, ker se je hollywoodski šalabajzer, ki je s svojo nespretnostjo izumil zvrst 'annoying movie' (ko ti gre v filmu na živce dobesedno vse), lotil infantilnega projekta s Spielbergovo tvrdko Amblin Entertainment? Da gre za njegov razmeroma najbolj posrečen celovečerec doslej, je bolj slaba tolažba, saj so vsi prejšnji navaden bikov drek (Cabin Fever, Knock Knock, Death Wish), in kljub obetavni premisi tudi tokrat izkazuje lepo mero nesposobnosti.



Zgodba spremlja mladega Lewisa (Owen Vaccaro) oziroma različico Huga Cabreta za revne, ki gre po nesrečni smrti staršev živet k svojemu čudaškemu stricu Jonathanu (Jack Black), ki je v resnici izurjeni coprnik. Veščine čaranja se da očitno naučiti in kmalu je deček deležen lekcij magije, tudi ob pomoči cinične sosede Florence (Cate Blanchett), še ene čarovnice. S skupnimi močmi naj bi našli nekje v zidovih stare hiše skrito uro, last prejšnjega stanovalca in nekdanjega Jonathanovega odrskega sodelavca, mogočnega čarodeja Isaaca Izarda (Kyle MacLachlan). Ta je sklenil pakt z zlodejem in ustvaril Uro pogube, ki odšteva čas do usodnega izničenja vsega življenja na Zemlji. Hudič je, da ga prav Lewis z nekromantijo iz prepovedane knjige urokov po nesreči obudi v življenje; zdaj ga morajo ustaviti, preden bo svetovni čas zavrtel nazaj.

In kako veš, da je — kljub razkošni scenografiji in sijajni kostumografiji — prav režiser tisti, ki je zamočil? Ker kot pozorni odrasli gledalec in nekdo, ki je v življenju videl več štiri filme, opaziš vrsto motečih pomanjkljivosti. Recimo pripovedno nedoslednost, zgodbovne slepe ulice, prizore z begajočim dramaturškim lokom brez vrhuncev in izpeljav, sila okorno interakcijo zvezdniške zasedbe, ki je v vseh drugih filmih brezhibna, časovno neusklajene komične razbremenitve (v katerih ni nič zabavnega), pomilovanja vredne nastope otroških in stranskih likov (eno teh vlog je Roth spet namenil svoji zoprni soprogi Lorenzi Izzo), nepojasnjeno in preskakujoče sosledje vzrokov in posledic, gromoglasne stereotipe vseh podobnih zgodb o odraščanju ter šolskih tegobah mladega osirotelega piflarskega izobčenca (in zakletih hišah in magiji), v prazno zveneče dovtipe in neumesten straniščni humor, neznosno groteskne domislice (beri: Blackova glava na telesu dojenčka), patetične dialoge in lesene performanse glumačev, ki jim očitno nihče ni dal nikakršnih navodil o čemerkoli. V primerjavi s tem sta huronsko duhoviti predstavi Jacka Blacka v komičnih dramah Zvestoba do groba (2000) ter Šola rocka (2003) vredni najmanj oskarja, da prelestne Cate Blanchett v samih bleščečih vlogah niti ne omenjam.



Nisem ravno ciljna publika otrok (starih od 7 do 10 let), ampak vseeno: celo Turteltaubov Čarovnikov vajenec (2010) je deloval bolj duhovito in zmerno kratkočasno (kljub Nicu Cagu). Našemu dvanajstletniku se je tukaj opisani zdel beden, osemletnica se niti ni preveč menila zanj, njun foter pa je razmišljal o tem, da bi mulariji vendarle raje pokazal kaj drugega, bolj navdihujočega: od knjižnih klasik tipa Zgodbe iz Narnije (2005) in Kurja polt (2015) z Jackom Blackom do Zlatega kompasa (2007) ali Magičnih živali (2016), Zathure: Vesoljske avanture (2005), animirane Hiše pošasti (2006), Srca iz črnila (2008), Doma gospodične Peregrine za nenavadne otroke (2016) ali celo džungelske pustolovščine Jumanji (2017) s 'Skalo' Johnsonom. Vsaj zehanje bi bilo komu prihranjeno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar