3. jan. 2019

Bird Box (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Josh Malerman, ameriški pisatelj, avtor kratkih zgodb in vokalist rokovske zasebe The High Strung, se je leta 2014, ko je končno izdal svoj post-apokaliptični roman Bird Box (potem ko je bil osnutek zanj sestavljen že nekaj let poprej), menda nekolikanj zbal, da bo njegova zgodba sumljivo podobna premisam filmov kot M. Šalabajzerjev The Happening (2008) ali Hillcoatov The Road (2009). Prvi opisuje nepojasnjeni (svetopisemski) pojav, ki ljudi žene v množične samomore, drugi pa prinaša elegijo starševskega varstva in moralne zapuščine potomcem v uničenem svetu. Istoimenski film v distribuciji Netflixa, ki ga je v scenarij priredil Eric Heisserer (The Thing, Lights Out, Arrival), današnjega gledalca verjetno bolj spominja na mešanico satirično-katastrofičnih motivov zombijad kot Dawn of the Dead (2004) ali mističnih sci-fi srhljivk tipa The Mist (2008) ter zasnove novodobnih družinskih grozljivščin kot It Comes at Night (2017) in A Quiet Place (2018); skupnost sotrpinov, ki jo ogroža bolj ali manj očitno zlo iz zunanjega sveta. Tokrat je to zlovešča nevidna prezenca (pojasnjujejo jo kot biblijsko kazen ali mitološko demonsko silo), ki se polasti volje ljudi in jih prostovoljno pahne v smrt; kdor vidi skrivnostna senčna bitja, je pogubljen. Svetovna populacija je zdesetkana, ulice in ceste so opustošene, preživeli pa se zapirajo v domovanja z dobro zatesnjenimi okni in branijo pred neznanimi vsiljivci ali naključnimi nesrečneži, skupaj s katerimi utegne k njim vdreti nedoumljivi konec sveta.

You got the Aka Manah, the Varios Daevas from ancient Zoroastrian legend. You've got the Surgat from ancient Christian occult beliefs that made pregnant women encounter their unborn children as other creatures such as lobsters or spiders. You've got the Huli-jing from China. You've got the Puca from Celtic mythology. All different names, but the same thing. —And what's that? —The end of us.

Heisserer je precej verno priredil Malermanovo knjižno pripoved; a bi bilo nemara bolje, ko bi stvari nekoliko bolj zasukal po svoje — predvsem osnovno dramaturško strukturo dveh pripovednih linij z nenehnimi časovnimi preskoki med preteklostjo in sedanjostjo. (Ker gre v osnovi za odštevanje življenj, tak prikaz med drugim razkrije, kdo med protagonisti bo preživel, in tako gledalca prikrajša za suspenz; boljša bi bila preprosta, premočrtna zgodba.) V tem primeru bi mogoče malce bolj inovativno izpadel tudi pristop priznane danske režiserke Susanne Bier (Brødre, Efter brylluppet, Hævnen), tako pa ob manku manevrskega prostora — ali oportunističnih producentskih zahtevah — pusti razmeroma generičen vtis s standardnimi elementi apokaliptičnih zgodb: boj za preživetje, ki naplavi najslabše in najboljše človeške lastnosti, pomen družinske bližine in starševskega čuta ter značajski prerez likov pred arhetipsko poslednjo sodbo. (Se bodo prepustili malodušju in nihilističnemu razvratu ali v sebi in drugih prebudili humanost, če je konec blizu?) Tematsko film rešujejo prispodoba o zoperstavljanju (poporodni) depresiji in čustveni odtujenosti ter večna prizadevanja za pristno — materinsko in osebno — ljubezen, vendar jih klišejsko srečni epilog do te mere razvodeni, da se sicer pomenljiv subtekst nazadnje sprevrže v izrabljeno žanrsko domislico (če ne omenjamo vseh nedoslednosti in malone absurdnih nelogičnosti).* Med presenetljivo zvezdniško zasedbo se glumaško najbolje odreže Sandra Bullock, dočim je Malkovič Malkovič bolj ko ne stereotipno soliden, vsi drugi pa imajo pretežno epizodne vloge (Jacki Weaver, Tom Hollander, Sarah Paulson, Trevante Rhodes, Pruitt Taylor Vince) in ne pustijo trajnejšega vtisa. Obetaven emocionalni in simbolni potencial je celokupno le deloma izkoriščen, učinek pa hitro izhlapi.
Bird Box je perfekten double bill z enako dobrim A Quiet Place, ali če hočete, odličen maraton z The Happening in The Mist, če potegnem le nekaj najbolj očitnih primerjav. Jup, v A Qiuet Place si preživel, če si bil tiho, v Bird Box pa preživiš, če imaš zaprte oči. [...] Kot sem rekel, če odreš oči, umreš. Kot v Mori v ulici Brestov, kjer si umrl, če si zaspal, če se spomnim še ene pavšalne primerjave. Močno priporočam. Ocena: 8/10 —Iztok
* Op. Menda je čezlužnike konec leta 2018 obnoril t.i. izziv 'Bird Box Challenge', v katerem ljudje hodijo naokrog s prevezami čez oči. (Več takih idiotov so med drugim zbili avtomobili, zato so pri Netflixu izdali posebno javno opozorilo.) V filmu je preveza kot zaščita pred vizualnimi vtisi iz okolja eden bolj nesmiselnih elementov grajenja napetosti in izpade precej smešno (vsaj meni se tako zdi).

Ni komentarjev:

Objavite komentar