28. jan. 2019

Can You Ever Forgive Me? (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Leonore Carol 'Lee' Israel (1939—2014) je bila ameriška novinarka in pisateljica iz Brooklyna, nekaj časa znana po biografijah treh slavnih žensk: igralke Tallulah Bankhead, televizijske voditeljice Dorothy Kilgallen ter poslovno-kozmetične kraljice Estée Lauder. Knjiga o Kilgallenovi se je uvrstila celo na prestižni seznam literarnih uspešnic po izboru časnika The New York Times. Konec osemdesetih je Israel utonila v pozabo, avtorskega navdiha ni bilo več in vse bolj obubožana Lee se je vdajala alkoholu, kar je že tako težavno, (neuradno) lezbično pisateljico spremenilo v precej zoprno, odljudno osebo, v neugledni newyorški soseski živečo sámo z mačko. Vendar je nista zapustila iznajdljivost in pisateljski talent; po naključju je odkrila velikansko vrednost osebne korespondence nekaterih slavnih umrlih osebnosti (recimo kontroverznega britanskega avtorja Noëla Cowarda ali ameriške pesnice in pisateljice Dorothy Parker), za katerih pisma znancem in sodelavcem so bili premožni zasebni zbiratelji pripravljeni odšteti celo premoženje. V naslednjih nekaj letih je — posnemajoč prepoznaven slog in način izražanja — menda ponaredila (beri: si izmislila in s starinskimi pisalnimi stroji sama natipkala) približno 400 pisem ter jih prodala antikvariatom in izbranim knjigarnam po vsem mestu in drugod po državi. Med ponaredke je zvito pomešala nekatera pristna pisma, ki jih je pred tem izmaknila muzejem in knjižničnim arhivom, namesto njih pa tja podtaknila poneverjena sporočila. Pod nekaj letih sila dobičkonosnih poslov so ji končno prišli na sled agentje FBI; na sodni poravnavi je priznala krivdo in bila nazadnje obsojena na pet let pogojne kazni ter šest mesecev hišnega aresta. Nikoli ni obžalovala goljufij ali se pokesala za svoja dejanja: ponaredki so se ji zdeli prave umetnine, pokloni velikim osebnostim, in pisma so bila oblikovana nadvse verodostojno. "Bila sem boljša Dorothy Parker od resnične Dorothy Parker," razmišlja v izpovedni avtobiografiji Can You Ever Forgive Me? Memoirs of a Literary Forger iz leta 2008, ki jo je po scenariju Nicole Holofcener in Jeffa Whittyja v film predelala ameriška igralka (A Walk Among the Tombstones) in režiserka Marielle Heller (The Diary of a Teenage Girl).

You better learn how to respect what it is you're selling, because it's my writing! —Well... —What? —I mean ... you're impersonating other people, I mean, very well, I'm sure, but come on. Nobody is buying Lee Israel letters.

Neolepšano odkrita, divje sarkastična, resnična indie zgodba sicer ni tiste sorte, ki navdušuje množice v kinokompleksih; četudi je bila komična drama deležna najvišjih filmskih odličij — tri oskarjevske nominacije, dve nominaciji za globus, tri za bafto in plejada drugih priznanj — in gre za najboljšo vlogo priljubljene komičarke Melisse McCarthy doslej (Bridesmaids, Identity Thief, The Heat, Spy, The Boss, Ghostbusters). Razen dovršene fotografije Brandona Trosta in glasbe Nata Hellerja — s prijetno džezovskim woody-allenovskim ozadjem New Yorka v zgodnjih devetdesetih — zgodbo ženeta predvsem sijajna značajska portreta zagrenjene pisateljice in njenega znanca ter pajdaša pri poneverbah Jacka Hocka, homoseksualnega britanskega boema (Richard E. Grant, podobno nagrajen s kopico nominacij in drugih odličij). Vendar je knjižni predlogi verna drama obenem žrtev lastne avtentičnosti: mestoma dolgovezna in pritajena, celo dolgočasna, brez klišejskih senzacionalizmov ali stereotipnih kinematičnih vzorcev nenehnega razbremenjevanja napetosti s humornimi vložki. (Ko pa se kakšen zgodi, deluje prisiljeno in nepovezano.) Pripovedna pristnost je hvalevredna, vendar izrazito nizkoprofilne predstave in umirjen dramaturški lok celostno odvračajo žanrskih kontrastov in nasprotij željno občinstvo — ali pa smo se že tako razvadili generičnih hollywoodskih zmazkov, da ne znamo več prepoznati dobrega filma? Osebno sem sicer pogrešal prepričljivost postopne naveze prijateljstva obeh protagonistov (ki sta sicer skupaj fantastična) in bolj občuten prikaz konkretnega pisateljskega miljeja, ki bi bolje ponazarjal, zakaj so bili ponaredki pisem take mojstrovine. In vendar: karakterna študija osamljene in razočarane ženske, katere lik spretno koleba med zbujanjem sočutja in moralno zavrženostjo (a se nikoli ne sprevrže v karikaturo), je primer odličnega castinga ter nepretencioznega avtorskega pristopa, ki mu za malce izrazitejšo in bolj zaokroženo zgodbo zmanjka kvečjemu ščepec izkušenj. Vsekakor pa si želim še več podobnih vlog Melisse McCarthy.

2 komentarja:

  1. Končno pogledal. Nisem nezadovoljen, film je soliden, a veliko več od dobre igre centralnega dvojca v njem nisem prepoznal. Po ogledu se vedno vprašam, ali je v filmu kakšen motiv ali vsaj prizor, ki se mi bo v flashu vrnil čez kakšnih 5-10 let. Tukaj tega potenciala žal ni. Moram priznati, da sem od Marielle Heller po odličnem prvencu The Diary of a Teenage Girl pričakoval več. Ta je še vedno zelo dobro drži v spominu in gotovo bo živel veliko dlje od naslovnega.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da sva ga doživljala zelo podobno, pika pri oceni gor ali dol. Zanimiva sta predvsem onadva sama, vse drugo pa solidno, a vsekakor brez izrazitega presežka.

    OdgovoriIzbriši