11. jan. 2019

Rust Creek (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Januarski filmski vakuum že tradicionalno posrka največje odplake ameriške (običajno nizkoproračunske) žanrske produkcije, ki ji je privzeto usojeno videotržišče; a tu in tam se najde izjema, ki potrjuje veljavo čezlužniških ustvarjalcev. Včasih se najde kdo, ki uspe iz preprostih, že kar banalnih sestavin skuhati nadvse užitno in vsebinsko krepko enolončnico. Zlasti, če razume, da so dobro karakterizirani liki in duhovita interakcija z zabavnimi dialogi več kot solidna osnova za okusno filmsko doživetje — ne povsem brez napak, a vendarle. Režiserka Jen McGowan (Kelly & Cal) je z neodvisnim celovečercem s scenarijem Julie Lipson po izvirni zgodbi Stuja Pollarda (ki je tudi producent) vzbudila pozornost na mednarodnem festivalu v San Diegu oktobra 2018, kjer je bila deležna celo nagrade za najboljši triler leta.



Kot rečeno: zgodbo samo po sebi smo videli že večkrat. Študentka in navdušena tekačica Sawyer (Hermione Corfield) na poti z avtom na pomemben službeni razgovor na drugem koncu države zaradi praznične gneče skrene z avtoceste — in se po čedalje bolj prašnatih kolovozih naposled izgubi v hribovskem zakotju Kentuckyja. Ob gorskem potoku Rust Creek jo s pretvezo pomoči naskočita brata Hollister (Micah Hauptman) in Buck (Daniel R. Hill), malopridna lokalna rdečevratnika, ki mislita, da ju je voznica rdečega avtomobila opazila med nekim nečednim početjem. Ampak Sawyer ni trapasta blondinka, ki bi v samem nedrčku vrešče joškarila po koruznem polju; s hudo ureznino se uspe izmotati zasledovalcema in skriti v nepregledni jesenski hosti. Začne se večdnevni boj za preživetje vse šibkejše in pešajoče mladenke; kmalu se izkaže, da ima krajevni šerif O'Doyle (Sean O'Bryan) skrivne namene in si le navidez prizadeva najti zdaj že uradno pogrešano osebo, kljub prigovarjanju iskrenega in poštenega pomočnika (Jeremy Glazer), med tamkajšnjimi kmetavzarji pa ni prav veliko takih, ki bi jim šlo zaupati. V ozadju napada na mestno dekle so dobičkonosni kriminalni posli, v katere je vpletenih več ljudi z obeh strani zakona.

Posebej osvežujoče je izogibanje stereotipom: Sawyer ni super-ženska z nadnaravnimi sposobnostmi (glej nedavni Revenge režiserke Coralie Fargeat), temveč jo podhladitev in izguba krvi iz rane na stegnu pomembno imobilizirata in nazadnje onesposobita; antagonisti niso enoznačni mafijski liki in zverine, temveč diplomatski in manipulantsko leporečni vzorniki skupnosti; zločesti hribovci pa tudi ne izrojeni psihopati in brezzobi spački brez moralnih načel, ki na leseni verandi brenkajo na bendžo (Deliverance, The Texas Chain Saw Massacre, The Hills Have Eyes, The Devil's Rejects, franšiza Wrong Turn in še milijon drugih), marveč le pohlepni oportunisti in socialni produkt izoliranega okolja; mnogi med njimi pravzaprav niso imeli druge možnosti, kot da se vdajo zahtevam sokrajanov in svojcev o zaslužku, ki ga v tistih krajih prinaša nedovoljena in sila nevarna domača kuha metamfetamina (glej Winter's Bone). Verodostojno, naturalistično vzdušje ustvarjata odlična kinematografija Michelle Lawler in atmosferična glasbena kulisa ameriškega skladatelja H. Scotta Salinasa (The Ballad of Lefty Brown); največ pa k prepričljivosti prispevajo avtentični, nizkoizrazni igralski performansi in njihova vzajemnost, ki z inteligentnimi rešitvami in dramaturško premišljenostjo niti protagonistov niti gledalcev nimajo za plehke bedake. Je pa res, da bo uvodoma počasen tempo s kontemplativnimi postanki, med katerimi režiserka gradi poistovetljivost s stisko glavnega lika in poudarja brezizhodnost, zmotil tiste, ki pričakujejo ceneno eksplicitnost, nenehno akcijo ali napetost na vsakem koraku. Trenutki tenzije so sicer neprekosljivi, brez vsakršnih -BU!- poskokov ali predvidljivih žanrskih vzorcev, vendar močno izgubijo zagon v osrednjem delu, tik pred finalnim soočenjem in epilogom, kjer se zgodba malce preveč prikladno umiri med zbližanjem protagonistke ter njenega nepričakovano ozaveščenega in sočutnega rešitelja (Jay Paulson), a k sreči vsaj brez stereotipne romance med njima. Tudi do razkritja zlohotnih namer nekaterih dvoumnih likov pride nekoliko prezgodaj (kar zadeva ta žanr), zaradi česar se do sicer solidno izpeljanega razpleta žal porazgubi čustveni naboj.

Hvalevredno je, da feministična angažiranost in trendovska socialna nastrojenost nista sama sebi namen (#MeToo); kljub tematski zasičenosti in številnim žanrskim modelom uspe režiserki prikazati zaokrožen, gledljiv, artikuliran in pomenljiv indie izdelek. Stavim, da bomo za režiserko McGowan, pa tudi za osrednjo junakinjo Hermione Corfield, še veliko slišali v bolj ambicioznih projektih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar