21. jan. 2019

The Running Man (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Gladiatorske igre na življenje in smrt, s katerimi totalitarni korporativno-policijski sistem v distopični prihodnosti (s pomočjo vsenavzočih medijev) kroti čedalje revnejši živelj, da ljudje ne bi pomislili na družbeni prevrat? Nam je to znano? Če kdo meni, da so se tovrstnega koncepta domislile šele novodobne zgodbe kot Batoru rowaiaru (2000), Death Race (2008), Gamer (2009) ali franšiza The Hunger Games (2012), se seveda moti; če že, bi se morali vrniti nazaj v sedemdeseta, k filmom kot Rollerball (1975) ali Death Race 2000 (1975). S fenomenom ameriških resničnostnih šovov in vzponom zrežiranih rokoborskih predstav spodbujeni Stephen King je leta 1982 (z avtorskim psevdonimom Richard Bachman) napisal futuristični sci-fi roman The Running Man. Z njim opozarja na poneumljajoči učinek televizije za neuko sodrgo ter zavajajočo neoliberalno medijsko vlogo deljenja "kruha in iger" za odvračanje politične pozornosti (od resničnih težav) s hinavsko oportunistično pretvezo, da ljudem pač "dajo tisto, kar želijo" (čeprav jih žene zgolj dobiček in šteje le rating, ne ljudje in njihova bedna eksistenca). Sloviti hollywoodski scenarist testosteronskih blockbuster-akcijad Steven E. de Souza (48 Hrs., Commando, Die Hard, Dredd, Hudson Hawk) je zadevo dodobra izmaličil in spremenil v nekaj precej drugačnega: s samim Štajerskim hrastom v glavni vlogi, svežim iz istega leta posnetega Predatorja (nedavno pred tem pa še uspešnic Raw Deal, Commando, Red Sonja in Terminator). Močno prirejena zgodba Švarciju ni bila najbolj všeč — kot tudi ne dejstvo, da je režijo nazadnje prevzel televizijsko izšolani Paul Michael Glaser oziroma Starsky iz priljubljene policijske serije; potem ko so producenti z vplivnim Robom Cohenom na čelu (The Witches of Eastwick, The Serpent and the Rainbow, Bird on a Wire) zavrnili kar nekaj režiserjev, med njimi tudi Georgea P. Cosmatosa (očeta Panosa Cosmatosa, avtorja sijajne lanskoletne bizarke Mandy), ki je hotel umotvor kot svojevrstno romerovsko satiro umestiti v dramaturško okolje nakupovalnega centra. Katerikoli sprva predvideni režiser bi bil verjetno boljša opcija; Glaser je naposled dostavil infantilno kostumsko-akcijsko sprdačino, ki jo pred polomom rešujejo zlasti trije zanimivi protagonisti — sam Arnold Schwarzenegger v zase značilni skoraj(samo)parodični glavni vlogi, Richard Dawson (Hogan's Heroes) v antagonističnih čevljih pokvarjenega voditelja televizijskega šova Damona Killiana ter fukabil sočna venezuelska mamacita María Conchita Alonso kot Arniejeva sidekick-priležnica (pozneje smo jo videli še v Colors s Seanom Pennom in nadaljevanju Predator 2 z Dannyjem Gloverjem). Resda so v filmu tudi Yaphet Kotto (Alien), še en prihodnji guverner in večkratni Švarcijev soigralec Jesse Ventura ter kar dva slavna glasbenika, Mick Fleetwood (bobnar in ustanovitelj skupine Fleetwood Mac) in z gverilsko baretko opremljeni Dweezil Zappa (potomec slavnejšega Franka Zappe), vendar služijo predvsem za pripovedni balast in kinematično statistiko.

Pričujoči film je eden tistih, pri katerih bi si izjemoma želel rimejka, kljub temu, da jim načelno nisem naklonjen. (Če naj bi verno sledil Kingovi knjigi, je vprašljiv že zaradi politično nekorektnega epiloga, v katerem Ben Richards z letalom trči v nebotičnik televizijske korporacije ICS.) Starsky ni bil najboljša izbira za režiserja, četudi mu debilen scenarij in dialogi niso omogočili prav veliko manevrskega prostora. Absurden televizijski resničnostni šov v neprepričljivem kontekstu socialno-ekonomskega kolapsa bližnje prihodnosti (umeščenega v leto 2017 oziroma 2019, namesto v leto 2025, kakor piše King), ki ob mnogih pripovednih nelogičnostih doseže vrhunec ridikuloznosti v televizijskih zasledovalcih naših junakov; smešno klišejskih likih kot morilski debeluh "Subzero" (Charles J. Kalani Jr. aka Professor Tanaka) z jeklo parajočo palico in eksplozivnimi paki za hokej (pozneje smo spoznali slično imenovani lik v kultni računalniški igri Mortal Kombat) ali psihopatski silak Eddie "Buzzsaw" Bitowski z motorko (Gus Rethwisch) ali pa, višek grotesknosti, v svetlečo božično jelko našemljeni operni pevec "Dynamo" (Erland Van Lidth De Jeude), ki med zvenečimi napevi v nasprotnike pošilja električne strele in se vozi naokrog v oglatem kovinskem avtomobilčku. Za osemdeseta značilno patetična scenografija in kostumografija vizije namišljene prihodnosti (glej tudi trapasti Demoliton Man) komajda uspe kompenzirati mnoge filmske nedoslednosti in spodrsljaje. K sreči zadeva s čudaško poslovenjenim naslovom Denar ali krogla, ki tudi finančno ni med največjimi Švarcijevimi hiti (s 27 milijoni proračuna je film pridelal 38 milijonov dobička), s fotografijo Thomasa Del Rutha (The Breakfast Club, Stand by Me, Look Who's Talking) in všečno elektronsko glasbeno podlago Harolda ‘Axla F’ Faltermeyerja (Beverly Hills Cop, Top Gun) še vedno deluje kot nepretenciozna (nenamerno) komična razbremenitev oziroma zabavno grešno zadovoljstvo (guilty pleasure) za zbujanje cineastične nostalgije. Predvsem pa ni mogoče zanikati njene srhljivo točne, domala preroške in vselej aktualne sporočilne vrednosti. Ali pa nemara kdo dvomi o tem, da našo sedanjost v veliki meri kroji medijsko prirejena (lažna in izkrivljena) slika sveta, prikladno sredstvo političnih manipulatorjev?

Ni komentarjev:

Objavite komentar