7. jan. 2019

The Sisters Brothers (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Rojaka ter večkratna sodelavca Jacques Audiard in Thomas Bidegain sta v čevljih režiserja in scenarista poskrbela za nekaj sijajnih dram s pomembnim značajskim presežkom; nemara bi bilo zgodbam kot Un prophète (2009), De rouille et d'os (2012) ter Dheepan (2015) pretenciozno reči "mojstrovine", vendar gre gotovo za nadpovprečne filmske stvaritve z izrazito avtorsko noto (čemur pritrjujejo odličja, ki so jih bili filmi deležni). V njunem prvem angleško govorečem projektu po predlogi istoimenskega zgodovinskega romana The Sisters Brothers kanadskega pisca Patricka deWitta sta spet do potankosti izkoristila zvezdniško zasedbo in poskrbela za pronicljivo žanrsko izkušnjo v obliki pikaresknega črnokomičnega (skoraj revizionističnega) vesterna; kaj podobnega smo videli v kavbojkah The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford (2007), 3:10 to Yuma (2007), Appaloosa (2008) ali True Grit (2010).



Vesterni so mi pri srcu (nazadnje sem videl The Ballad of Buster Scruggs bratov Coen), ker gre v osnovi za čistokrvne igre značajev in arhetipov; tako kot pri klasičnih samurajskih filmih (beri: Akira Kurosawa) ali starogrških gledaliških dramah niso ključni oboroženi spopadi ali moralni dvoboji, temveč nekaj povsem drugega, kar ima opraviti s humanistično etiko, častjo in človeškim dostojanstvom (glej In a Valley of Violence). Tako sem zapisal pri legendarni kavbojki Neoproščeno (1992) Clinta Eastwooda, vzorčnem modelu za mnoge poznejše podvige: "Govorijo o obče človeški perspektivi ravnovesja in morali eksistenčnega boja. Krivice so včasih poplačane, drugič se godijo na rovaš nedolžnih. Plemenita dejanja pravičniškega uravnoteženja (in nasilnega jemanja življenj) imajo vselej svojo ceno ter trajne posledice; privoščljiva in zlonamerna človeška narava ter (samo)uničevalni moški princip pa sta težko spremenljiva in trajno krojita žalostno realnost sveta."

Razvpita brata Sisters sta na divjem zahodu sredi 19. stoletja lovca na glave v službi vplivnega poslovneža in premožnega krajevnega veljaka (Rutger Hauer), vajena nevarnosti in nenehnih groženj. Mlajši Charlie (Joaquin Phoenix) je nebrzdan nasilnež in pijanec, rojen za delo plačanega morilca, medtem ko umirjeni, nekoliko otožni Eli (John C. Reilly) skrivaj hrepeni po ustaljenem življenju, družini in topli ženski roki. Čez planjave Oregona na poti proti zahodu do San Francisca zasledujeta izvedenca za kemijo Hermanna K. Warma (Riz Ahmed), ki je v času kalifornijske zlate mrzlice (med letoma 1848 in 1855) iznašel revolucionarno metodo z raztopino za iskanje zlata v reki. Za petami mu je tudi najeti stezosledec in pisatelj John Morris (Jake Gyllenhaal), ki naj bi Warma našel ter predal bratoma — vendar stvari ne gredo po načrtih in željah, usode štirih mož se nepričakovano prepletejo in zaukajo v drugačno smer od predvidene. Pohlep in nepremišljenost sta pogubna za ljudi v času brez zakonov, ko je bilo življenje vredno le toliko, kolikor je bilo dobičkonosno; grehi iz preteklosti pa kot trdovratna bolezen spremljajo tiste, ki drugim s silo jemljejo pravico do obstoja.



Kinematografija je pričakovano sijajna, četudi je kamera mestoma temačna (Benoît Debie), dramaturgijo nevsiljivo podpira odlična glasbena kulisa (Alexandre Desplat) in glumaške predstave so nizkoprofilno brezhibne; dogajanje je surovo realistično in neizprosno avtentično (glej srhljivi Bone Tomahawk), prepričljivo razviti liki s pristno interakcijo kljub občasnim komičnim razbremenitvam niso videti kot karikature in mizanscena divjega zahoda ne kot prazne kulise. Vendar še bolj navdušijo pretanjena tematska zasnova, verodostojne karakterne študije in sporočilni subtekst parabole o človekovi srži ter njegovi sposobnosti moralne preobrazbe v luči nastajajoče materialistično-kapitalistične paradigme; kdor bo hotel uživati pokoj in sadove dela v starosti, se bo moral za odrešitev posebej potruditi. Zgolj sloves je spremenljiva in nepotrebna reč: hipnih receptov za uspeh ni brez stranskih učinkov, napake se plačujejo s trajnimi posledicami in napredek zahteva brezkompromisno prilagoditev. Kaj te v resnici žene skozi življenje — in ali je pomembneje imeti ali biti (prosto po Frommu), če vsakogar čaka isti konec poti?

Kljub naklonjenemu kritiškemu sprejemu (že na premieri na festivalu v Benetkah septembra 2018) je bil Audiardov film finančno neuspešen (celo manj domišljeni vestern Hostiles je prinesel več dobička), kar je docela nedoumljivo in naravnost absurdno. Ampak važno, da bomo še naprej gledali neskončne kopije dolgočasnih PG-13 grozljivk in generične derivate stripovskih mož v pajkicah, ki se valijo s tekočega traku Hollywooda. Hura.

Ni komentarjev:

Objavite komentar