4. feb. 2019

Puppet Master: The Littlest Reich (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Če si neozdravljiv metal filmski geek (velja tudi za punce), čudaško navdušen(a) nad sprevrženimi nizkoproračunskimi B-grozljivkami z videokaset iz osemdesetih — ki so tako trapasto groteskne (ang. campy), da so v svoji gnusni bizarnosti že kar zabavne (Sam Raimi ali Peter Jackson na začetkih kariere) — potem nemara poznaš serijo Gospodar lutk, ki se je začela z izvirnikom Puppet Master (1989) v režiji Davida Schmoellerja in je pozneje navrgla kar deset nadaljevanj (ter crossover-derivat Puppet Master vs. Demonic Toys). Na platnenih stolčkih so sedeli David DeCoteau, Jeff Burr in nekajkrat celo sam ustvarjalec franšize ter njen producent Charles Band. Zgodba spremlja mehanske zbirateljske lutke, uročene s starodavno egipčansko kletvijo, ki jih zlobni gospodar André Toulon kot miniaturne ubijalske marionete izkorišča za mesoreznico med človeško perjadjo. Vsaka morilska figurica ima svoje posebnosti in metode pobijanja; tukaj so gotski bledoličnež Blade z ostrim pipcem, Decapitron z izmenljivimi glavami, norčavi klovn Jester, nenavadno močni Pinhead, peklenski Torch s plamenometalcem, s pijavkami opremljena Leech Woman in tako naprej. Saj vem: le komu se to ne bi zdelo fascinantno in totalno kul, ne?



V napetem pričakovanju njegovega najnovejšega projekta Dragged Across Concrete (2018) sem si za krajšanje časa torej sklenil ogledati že za predlanski Samhain napovedani umotvor, pod katerega se je nadarjeni ameriški filmar Steven Craig Zahler (Bone Tomahawk, Brawl in Cell Block 99) izjemoma podpisal le kot scenarist, dočim sta režijo prevzela njegova švedska kolega Sonny Laguna in Tommy Wiklund. Nisem prepričan, ali se ne bi Zahler bolje odrezal v obeh vlogah (hočem reči, seveda bi se), a kakorkoli že; model ni samo fantastičen (multi)žanrski mojster sila nekonvencionalnih pripovednih prijemov, temveč tudi velik ljubitelj zgoraj omenjenega tipa kinematografije, čisti nerd za filmske klavščine. To se tokratnemu projektu v produkciji kultne ameriške revije Fangoria in distribuciji RLJE Films (Shivers, Bad Taste, My Name is Bruce, Terminal) še kako pozna; s tem film rešuje čistega absurda, kakršen pritiče ne le nemiselnemu n-temu nadaljevanju (ki je v resnici bolj reboot ali re-imaginacija), temveč tudi njegovemu pripovednemu kontekstu in tematski premisi. O tem, da krvava jebačina cilja na partikularno občinstvo in tržno nišo, priča že glumaška zasedba. Če se v isti groteski pojavijo platinasti germanski mišičnjak Matthias Hues (Dark Angel, Fists of Iron), svetlolasa kraljica kričanja Barbara Crampton (Re-Animator, From Beyond, You're Next, We Are Still Here, Death House), iz filmskega naftalina povlečeni Michael Paré (Eddie and the Cruiser, Streets of Fire, The Philadelphia Experiment, The Virgin Suicides), v osrednjem liku antagonista pa sam strašljivi žanrski veteran Udo Kier (Suspiria, Ace Ventura: Pet Detective, Johnny Mnemonic, The End of Violence, End of Days, Shadow of the Vampire, The Mother of Tears, Iron Sky, Brawl in Cell Block 99), potem je bržčas jasno, kam prislovični pes taco moli. Filma gotovo ne bomo videli v Koloseju ali Cineplexxu; je tiste sorte, ki kliče po domačem ogledu v družbi cineastičnih somišljenikov ter znatne količine hmeljevega zvarka in opojnih substanc.



Sumim, da je imel Zahler vendarle prste vmes tudi pri nastajanju celovečerca, ali pa tudi ne — ampak zanimivo, kako kratkočasen izdelek je nastal kljub obči ridikuloznosti. Nobenega digitalnega efekta ali zelenega zaslona, zgolj praktični učinki, prostetika in maska. Nepretenciozno samozavedajoč se film, ki je z retro-vizualnim slogovnim občutkom, kakršnega se ne bi sramoval Ti West (The House of the Devil, The Innkeepers, In a Valley of Violence), namenoma "tako slab, da je pravzaprav dober", se z nesramnim ignoriranjem trendovskih vzorcev in privzetih konvencij niti za trenutek ne meni za običajno pripovedništvo, postopno grajenje dramaturške doslednosti, karakterizacijo likov in logiko zamika nejevere — ampak s hilarično črno-humorno politično nekorektnostjo tolče naravnost v obraz. Golota in priložnostni seks protagonistov? Ček. Morilske naci-lutke, ki ciljajo na istospolno usmerjene, temnopolte, Žide in nevredne pripadnike nižjih družbenih razredov? Ček. Figurica, ki se skozi spolovilo noseče črnke siloma prebije v maternico in kot osmi potnik predre njeno trebušno steno skupaj z nedonošenim otrokom? Ček. Dekapitacija naivneža med olajšanjem v stranišču, da njegova odsekana glava pade v umazano školjko, medtem ko inertno telo še nekaj trenutkov urinira na lasten obraz? Ček. Trojica sila poistovetljivih, všečnih glavnih junakov (Thomas Lennon, Jenny Pellicer, Nelson Franklin) poskrbi za potrebno identifikacijo in počlovečenje, vendar se zgodba nazadnje znebi tudi slednjih (skoraj vseh) in tako za seboj razbije še poslednji stereotip. Iztegnjen sredinec dolgočasni hollywoodski predvidljivosti in subverziven, malone stripovski pomežik ljubiteljem neke preživete žanrske forme, ki je bila veliko zabavnejša in pomenljivejša od današnje puhle, generične konfekcije. Škoda le, da gre vendarle samo za še en sequel in ne docela izviren koncept.

Ni komentarjev:

Objavite komentar