25. feb. 2019

Still Alice (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

When I was a little girl, like, in second grade, my teacher told me butterflies don't live a long time. They live, like, a month. And I was so upset, and I went home, and I told my mother, and she said: "Yeah, but, you know, they have a nice life. They have a really beautiful life." So now it always makes me think about my mother's life, and my sister's life. And to a certain extent, you know, my own.

Po vrsti 91. podelitev oskarjev je minila brez voditelja in (po mojem tudi) brez kakršnih koli presenečenj, zato pa z zvrhano mero preračunljivosti in hollywoodskega oportunizma; čisto zmagoslavje politične korektnosti. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi bedel in čakal na razglasitev zlatih kipcev (ki se odvije v nočnih jutranjih urah po našem času), kot tudi ne nameravam igrati brihtne riti s komentarji in razglabljanji o nagradah ameriške filmske akademije. Saj ni nič narobe, le časa se mi ne da izgubljati.



Pred štirimi leti je na odru z zlatim kipcem za glavno žensko vlogo v rokah zasluženo stala Julianne Moore (potem ko je za to vlogo dobila že zlati globus, bafto in kopico drugih odličij). Preostale nominiranke tistega leta ji preprosto niso bile kos (kot je tudi sicer med filmi brez konkurence slavil Birdman, dobro sta jo odnesla tudi The Grand Budapest Hotel ter Whiplash); kar pa je žal mogoče reči tudi za njene soigralce v tukaj opisani neodvisni drami scenaristično-režiserskega in zakonskega para Richarda Glatzerja ter Washa Westmorelanda (Quinceañera, Colette) po istoimenskem romanu ameriške nevrolingvistke Lise Genove — izjemni zgodbi o univerzitetni profesorici, ki ji diagnosticirajo redko, zgodnjo dedno obliko Alzheimerjeve bolezni. Razen Kristen Stewart, ki se mi zdi že prav tragično precenjena, so se Alec Baldwin, Kate Bosworth, Shane McRae in drugi odrezali solidno, a brez vsakršnega presežka. Ali pa se tako vsaj zdi v primerjavi z Julianne, ki je v življenjski vlogi naravnost veličastna (pred tem je bila že nominirana za filme Boogie Nights, The End of the Affair, The Hours ter Far from Heaven). S pretanjeno, iskreno ganljivo zgodbo o bolezenskem ali starostnem razpadanju spominskih zmožnosti in razumske identitete film neogibno spomni na izjemno Hanekejevo dramo Ljubezen (2012) ali tematsko podobno Daleč od nje (2006) Sarah Polley ter Iris (2001) Richarda Eyra, v drugačni žanrski tonaliteti pa so slične premise raziskovali že filmi kot Vse o Henryju (1991) Mika Nicholsa, Memento (1999) Christopherja Nolana ali Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004) Michela Gondryja in nekateri drugi — v kolikšni meri vso našo osebnost in življenjske vrednote določa tako spremenljiva in bežna stvar, kot je človekov spomin?

Zanimivo, da je Julianne Moore (The Big Lebowski, Magnolia, Children of Men, The Kids Are All Right) v podobnem kontekstu filma The Forgotten (2004) zaigrala mater, ki se nikakor noče ukloniti načrtnemu brisanju spomina na sina; le da je znanstveno-fantastični triler Josepha Rubena kljub obetavnemu nastavku potem zašel v skrajno klišejske in patetične vode (a je Julianne vseeno pobrala nominacije za saturn, golden trailer, jupiter in druge nagrade). Tako ali drugače je bila prva igralska izbira režiserja Richarda Glatzerja, ki se sprva ni hotel lotiti v živo osebno dregajočega filma — saj so mu nedavno diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), nepovratno progresivno bolezen nevronske motorike. Pozneje je pristal in v scenarij skupaj s partnerjem Washem Westmorelandom je v zgodbo vnesel tudi marsikateri avtobiografski ali osebno izpovedni element svojega žalostno propadajočega stanja. Ni pa želel biti preveč tehničen in medicinsko suhoparen, saj navsezadnje ne gre za dokumentarec o Alzheimerjevi bolezni, ampak se je osredotočil na intimno zgodbo ženske in njene družine (zaradi česar so mu očitali čustveno manipulacijo), ki jo hitro napredujoča bolezen postavi na preizkušnjo. V luči neogibne minljivosti naposled ni več pomemben status, gmotne okoliščine, avtorska slava ter intelektualni dosežki — marveč le še stvarna, pomirjajoča ljubezen družine, prijateljev in svojcev. Bržčas se je Glatzer s tem strinjal; za posledicami ALS je umrl manj kot mesec po tistem, ko je Julianne v rokah držala prestižno igralsko odličje. Njegov mož in sodelavec Westmoreland ga je negoval ter zanj skrbel do konca.

And finally, to our filmmakers, Wash Westmoreland and Richard Glatzer, who had hoped to be here tonight but they can't because of Richard's health. When Richard was diagnosed with ALS, Wash asked him what he wanted to do. Did he want to travel? Did he want to see the world? And he said that he wanted to make movies and that's what he did. —Julianne Moore (govor na podelitvi)

Ni komentarjev:

Objavite komentar