27. feb. 2019

The Possession of Hannah Grace (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Ah, grozljivke. Mnogi jih ne marajo, vključno z mojo boljšo polovico, in veliko jih misli (recimo vsi trije redni bralci), da je na tem blogu opisanih sorazmerno preveč strašljivk. Ampak ta žanr iskreno ljubim iz sličnega razloga, kot obožujem zvoke težke kovine: ker zbuja prvinska čustva, praska po otroških strahovih v ozadju zavesti in po doživetju pristne groze — po možnosti s pomenljivim sporočilnim kontekstom — ponuja sproščujočo katarzo. Včasih.

Kar je bilo že za predlanski Samhain napovedano kot Cadaver v produkciji tvrdk Screen Gems in Broken Road Productions, se je izpod prstov holandskega režiserja Diederika Van Rooijena (Taped, Daglicht) in scenarista Briana Sieva (nikad čuo) naposled udejanjilo s klišejskim naslovom o obsedenosti neke punčare, iz katere so neuspešno gnali zlodeja. Koliko filmov ima v naslovu besedo ›possession‹? Samo celovečercev je na IMDb omenjenih več kot 170. Res obetavno, ni kaj. Ampak knjige ne gre soditi po platnicah, sem si rekel — in gluho prezrl ušive kritike nekaterih spletnih filmskih opisovalcev, ki so svarili pred umotvorom. Že spet.



Premisa je tako smešno stereotipna, da boli čelni reženj. Nekdanja policistka Megan Reed (Shay Mitchell), ki se je po tragični smrti partnerja med neko ponesrečeno aretacijo nedavno komaj znebila zasvojenosti z alkoholom in zdravili, sprejme službo v mrtvašnici krajevne mestne bolnišnice (glej tudi Last Shift Anthonyja DiBlasija iz leta 2014). Ker samostojno delo s trupli ponoči je blagodejno terapevtsko, veste. Mladi študent Nikolaj Coster-Waldau je v kultnem Bornedalovem Nočnem čuvaju (1994) po sili razmer to počel kvečjemu zaradi dodatnega denarja. (Službo čuvaja je imel tudi Kiefer Sutherland v Mirrors, Paul Whitehouse v Ghost Stories in tako naprej. Saj ni važno.) Skratka, neke noči v betonske podzemne prostore pripeljejo groteskno zveriženo in razmesarjeno truplo najstnice (kontorzionistka in gimnastičarka Kirby Johnson), ki jo je med spodletelim eksorcizmom ubil njen oče. Kmalu se začnejo v mrtvašnici in med osebjem bolnišnice dogajati čudne reči, varnostniki izginjajo in po hodnikih se razlegajo srhljivi zvoki (tako kot v neskončno boljšem The Autopsy of Jane Doe). Izmaličeni dekliški kadaver je očitno oživel in zdaj se skuša obnoviti tako, da se hrani z življenji drugih (tako kot peklenska kreatura v Hellraiserju), zato se počasi plazi naokrog ter s sten in stropov preži na žrtve (posnemajoč srhljivo premikanje ženskih prikazni v jap-horror legendah tipa Ringu ali Ju-on). Demona, ki se je polastil mladenke (tako kot v filmih Izganjalec hudiča, Stigmata, The Exorcism of Emily Rose, The Last Exorcism, The Rite, The Possession, The Conjuring in tisoč drugih), se znebiš s sežigom v krematoriju. Kdo bi si mislil? Kako izvirno (tako kot pri Evil Dead in tisoč drugih).



Plehka enolončnica, ki v zavajajočem napovedniku vabi s krilatico 'Smrt je samo začetek' (tako kot The Mummy), ima vendarle tudi neko odliko: vse skupaj traja manj kot poldrugo uro. Med tem časom se vrstijo nepovezani, dolgočasni prizori tavanja po hodnikih mrtvašnice, občasno prekinjeni s pričakovanimi -BU!- poskoki, nekatere docela nevznemirljive (beri: neumne) in za oznako 'R' prav nič nazorne smrti, reference z žogico, popolnoma nepoistovetljivi liki ter njihovi huronsko zehanje zbujajoči dialogi, ki služijo kot mašilo med časovno in fizično nelogičnimi, suhoparno ponavljajočimi se dogodki. Med filmom sem se prestrašil le enkrat: zdrznil sem se, da sem morda pozabil telefon v avtomobilu. Uf, še dobro, nisem ga — samo za kavč mi je padel, ko sem zakinkal.

Za distribucijo je poskrbel Sony, kjer so kravatarji že vnaprej vedeli, da bo za nizkoproračunski zmazek, ki je bil z edinim namenom grabljenja denarja posnet za 7 ali 8 milijonov, soliden blagajniški uspeh vse, kar bi presegalo dobiček 6 milijonov. Zadeva je doslej nastrgala dobrih 40 milijonov, torej je bil vložek več kot šestkrat povrnjen (minus promocija, v katero so zmetali 12 milijonov). Če vse to zmnožimo in seštejemo, se je investicija ustvarjalcem očitno izplačala. Hura. Naj me pride kdo ubit in zažgat, prosim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar