1. feb. 2019

Železne stopinje (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Da je nacionalka predvajala dokumentarec Denisa Brnčiča (v režiji Jureta Gorjanca) ob pol enajstih zvečer v soboto, 26. januarja 2019, poldrugo leto po njegovem nastanku, veliko pove o odnosu države do težkometalne glasbene zvrsti: še vedno je marginalizirana in potisnjena med staromodne subkulturne bizarnosti — medtem ko javna televizija še kar (in že kar privzeto) po liniji najmanjšega nevrona nabija narodno-zabavne oddaje z govejo glasbo za govejo populacijo. Sramota in predvsem škoda; ako bi zlasti več mladih dobilo priložnost za vpogled v glasbeno zgodovino sveta in znotraj njega vlogo naše male Kokoške, bi morda na novo odkrilo neki izjemni del muzikaličnega bogastva, katerega pomembna zapuščina obstaja še danes in bo, kot kaže, preživela še dolgo — čeprav je že v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so iz nekega razloga kraljevali grunge in britpop (da o hiphopu ne govorimo), veljala za preživeto. Ampak koga briga. "The nineties fucking sucked," je odkrito in jasno povedal Mickey v Rokoborcu (2008).

Govor je seveda o pretežno osemdesetih, ko je v drugem planu — mimo punka, popa in lojtrice domačih — v Novih Jaršah in proti Fužinam vzniknila metalska scena, ki je hitro okužila del mladine in nekaj izkušenih mačkov. Vse to je Denis izkusil neposredno na lastni koži ter se s pomočjo režiserja Jureta Gorjanca odločil, da nam zgodbo posreduje, empirično in iskreno, z vsem, kar sodi zraven. —Gregor Bauman, SIGIC
Velik del dokumentarca je posvečen do današnjih dni še vedno največjemu slovenskemu heavy metal bendu, Pomaranči. Možnost imamo prisluhniti vsem petim originalnim članom, z Mijom Popovičem na čelu. Marsikdo se recimo vpraša, kako je njihova glasba preživela takratno cenzuro, kako je Madbringer lahko izšel v celoti v angleščini, in tako naprej. Železne stopinje ponujajo odgovore. Ni pa tu samo Pomaranča. Prisluhnemo lahko tudi trem legendam Lenih Kosti, Mešeju in Slokarju iz Brezna Zla, ter še parim besedam o sledečih Requiem. Zagotovo je zanimiva tudi superglasna trojica Sneguljčica, ter prva slovenska glam zasedba Krom — kje v tistih časih najti glamerske cunje, nam zaupata Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo. Z razvojem in diferenciacijo metala se pojavi tudi prvi slovenski speed, Turbo (govori Miro Mutvar) ter trash s Sarcasm (Aleš Blaznik in Klemen Renko). —Anja Rijavec, Rocker.si

Menda se večine ljudi do konca življenja drži glasbena zvrst, ki so ji organsko podlegli v formativni fazi najstništva in adolescence (s pomembnim vplivom starševskega vzora in socialnega okolja); v mojem primeru je bil to rock in, kot njegov posebej sočni del, heavy metal. (Še danes poslušam Judas Priest, Iron Maiden, Helloween, Metallico, Black Sabath in druge težko-kovinarske dedke. Sicer pa je itak vse to rokenrol, kakor je vselej trdil Lemmy.) Intenzivna, libidinalna glasba, ki s telesnimi zvoki obuja prvinska čustva, neposredno nagovarja čut za pristno človečnost, pravičnost in skladnost moralne drže ter integritete. Da ne bi bilo pomote: gre za visoko kakovostno, virtuozno izvedeno glasbo z bogato kulturno-civilizacijsko substanco in odkrito socialno angažiranostjo, ki je pogosto spregledana. Ampak glasba kot del (pop)kulture se, tako kot še marsikaj drugega, suka v ponavljajočih se ciklih; samo vprašanje časa je, kdaj bodo njene odlike načina življenja na novo odkrite. Ne gre več za golo nostalgijo in retroaktivnost starih prdcev — pač pa trajno vrednost in univerzalne vzorce vsega, kar kaj velja. In navsezadnje je tukaj informativna sestavina: razen zabavne predstavitve najvplivnejših slovenskih kovinarskih skupin (Sneguljčica, Mary Rose, Lene kosti, Brezno zla, Turbo, Sarcasm, Heavy Company, Krom in seveda Pomaranča) tudi beležka o ljudeh, ki so soustvarjali tedanjo glasbeno sceno; recimo Tamara Pirih, urednica rubrike Metal Mix v reviji Antena, ali Saša Einsiedler, voditeljica legendarne televizijske oddaje Glasbeni ropot. (In opomnik o obstoju glasbene akademije MetalRock.)

Glasbeni dokumentarni film Železne stopinje, ki je bil v celoti financiran z donatorskim denarjem, je poklon trdoživim predstavnikom težkometalne glasbe, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja pustila močan pečat na slovenski glasbeni sceni. Avtorji filma skozi pričanja glavnih tedanjih predstavnikov slovenskega heavy metala poskušajo ovekovečiti duha tega obdobja slovenske glasbe za prihodnje generacije. —Zdenko Matoz, DELO

Dokumentarcu se sicer nekoliko pozna amaterski pristop in tehnična nedodelanost (želel bi si več glasbenih vložkov, ki pa so po drugi strani pogojeni z arhivsko dostopnostjo), vendar to kompenzira z občutenim ljubiteljstvom in naklonjenostjo do življenjske filozofije heavy metala, ki jo odlikuje občutek pripadnosti in lojalnost do skupnosti somišljenikov. Tako suvereno in lokalno (skoraj) enakovredno stopa ob boku kultnih projektov kot Heavy Metal (1981), This Is Spinal Tap (1984), The Decline of Western Civilization Part II: The Metal Years (1988), Wayne's World (1992), Metallica: Some Kind of Monster (2004), Metal: A Headbanger's Journey (2005), Tenacious D in The Pick of Destiny (2006), Anvil: The Story of Anvil (2008), Deathgasm (2015) in številnih drugih, ki jih je enostavno preveč za omembo vseh. Najlepše pri glasbi je dejstvo, da jo lahko vedno znova odkrivaš — in prav nikoli ni prepozno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar