4. mar. 2019

Dancer (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Sinoči je v ljubljanskem Cankarjevem domu v plesni predstavi "Paradoks Sacre Epilog" prvič nastopil razvpiti Sergej Vladimirovič Polunin, ukrajinski čudežni deček in kontroverzni enfant terrible baletnega sveta. Nastop ni bil uradno predviden; na spored so ga naknadno dodali šele potem, ko sta bili že obe zaporedni predstavi 4. in 5. marca 2019 v nekaj urah popolnoma razprodani. Ne vem, kako je moji ženi uspelo dobiti vstopnice; a če jih za katerega od obeh dni že nimate, Polunina tokrat ne boste videli — in vprašanje je, kdaj bo spet obiskal Slovenijo.

Japonska plesalka Yuka Oishi je za Sergeja Polunina in njegova soplesalca koreografsko prenovila Sacre na revolucionarno partituro Igorja Stravinskega. Posvetila ga je Vaclavu Nižinskemu, legendarnemu plesalcu Ruskih baletov, ki se mu Polunin poklanja z velikim plesnim solom v zasledovanju tesnobne in čutne prvinskosti primarnega moškega izraza. Uvodna koreografija Paradoks razgrinja dinamiko odnosa med Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevim, vizionarskim impresarijem znamenitih Ruskih baletov. Epilog povzema usodne niti biografske pripovedi. Soplesalca sta Aleksej Ljubimov (Glasbeno gledališče Stanislavskega in Nemirovič-Dančenka iz Moskve) in Dejan Kolarov (Balet Srbskega narodnega gledališča iz Beograda) —Cankarjev dom


Je pa zato televizijska nacionalka že lani predvajala dokumentarec, ki ga je režiser Steven Cantor (oskarjevska nomininacija za Blood Ties: The Life and Work of Sally Mann) posnel kot pristno arhivsko beležko o otroštvu in odraščanju "ukrajinskega Billyja Elliota" v sodobnem svetu. Portret nadarjenega mladeniča iz Hersona na jugu Ukrajine, ki ga pri rosnih trinajstih letih pošljejo na slavno Kraljevo šolo baleta v Londonu (čeprav ni znal niti besedice angleško), kjer je dobrih pet let pozneje postal najmlajši glavni plesalec v zgodovini te institucije, je videti kot grenko-sladka socialna pravljica o trnovi poti skozi znoj in solze do baletnega Olimpa. Plesati je začel pri osmih letih in mati Galina se je z njim preselila v Kijev, kjer je obiskoval Državno šolo za sodobno koreografijo, medtem ko sta ju podpirala babica in oče Vladimir, ki je sezonsko delal na Portugalskem. V tujini živeča starša sta se pozneje ločila, namesto da bi vsa družina obogatela zaradi njegove slave, kakor je bil mladi Sergej sanjaril. Življenje vrhunskega baletnika je neizprosno špartansko in krvavo (samo)disciplinirano, razen tega, da je z nenehnimi treningi in vajami tudi telesno in psihično skrajno naporno: eno samo odpovedovanje in žrtvovanje vsega, kar je za tvoje vrstnike samoumevno. Ko je pri neizživetih dvaindvajsetih z lastno voljo in delom dosegel vrh, se je Polunin zlomil.

Mrzlica baletne discipline in obremenitev zvezdništva so ranljivega mladega moža pripeljale do praga samouničenja. Na vrhuncu upeha je plesalec, ki je toliko obetal, osupnil baletni svet, ko je vihravo zapustil londonsko Kraljevo šolo baleta. Nadarjenost je občutil bolj kot breme kot pa dar. Težko je biti svoboden, če si "najbolj vroča last" baleta. O Poluninu so takrat pisali: "Poredni fant baleta na točki brez vrnitve." —Danica Dolinar (CD)

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

V tem težkem obdobju je uporniškega Polunina leta 2012 poklical Igor Zelenski, priznani umetniški direktor družbe Ruski baleti. Sergej je postal prvi plesalec moskovskega Glasbenega gledališča Stanislavskega ter Državne akademske opere in baleta v Novosibirsku. Njegovo umetniško pot je tedaj najbolj zaznamovalo sodelovanje z ameriškim fotografom in režiserjem Davidom LaChapellom, s komer sta na Havajih posnela plesni videospot, glasbeno podložen s presunljivo balado Take Me to Church irskega kantavtorja Hozierja. Posnetek na YouTubu je dosegel viralne razsežnosti in čez noč spremenil podobo ukrajinskega baletnika, ki je tako dobil svojevrstno potrditev svojega izjemnega talenta, predvsem pa nov zagon in motivacijo. Poslej je Polunin prestopil v čisto ustvarjalno transcendenco: začel je delati kot sodobni plesni umetnik, model in priložnostni filmski igralec (Murder on the Orient Express, Red Sparrow); svet se mu je naposled uklonil in (vnovič) priklonil.

Če mene osebno zanima balet? Pravzaprav niti ne; pa ne gre za potrebo po dokazovanju možatosti ali prikrivanje latentnih interesov, ki ne pritičejo oboževalcu težkih kovinskih zvokov in tetovirane kože. A kar je dosegel Polunin, je — kljub njegovim čudaškim izjavam in političnim stališčem — občudovanja vredno, v univerzalnem smislu preseganja človeških zmogljivosti in predanosti neki obliki umetniškega izražanja. Njegovi energija in karizma na odru sta otipljivi, četudi te možje v pajkicah sicer ne vznemirjajo preveč (v resnici je bila sinočnja scenografija minimalistična, vsega odvečnega okleščena kostumografija pa suhoparno sodobna); dokaz o zmagoslavju osvobojenega človekovega duha, ki premaguje meje fizičnega prostora in družbenih predsodkov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar