12. mar. 2019

Holmes & Watson (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Film izraelsko-ameriškega scenarista (Tropic Thunder, Men in Black 3) in režiserja (Get Hard) Etana Cohena — imena ne gre zamešati z veliko uspešnejšim Ethanom Coenom — je bil že skoraj od začetka obsojen na propad. Packali so ga približno deset let, producent naj bi bil Judd Apatow za tvrdko Columbia Pictures, glavno vlogo slavnega detektiva pa naj bi prevzel 'Borat' Sacha Baron Cohen. Po desetletju cincanja in rovarjenja v produkciji je osrednji lik pripadel Willu Ferrellu, ki naj bi sprva igral dr. Watsona, slednjega pa je nazadnje upodobil njegov večkratni soigralec John C. Reilly. A če je v satiričnih (kvazi)farsah Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby (2006), Step Brothers (2008) ter Anchorman 2: The Legend Continues (2013) režiser Adam McKay (Anchorman: The Legend of Ron Burgundy, The Other Guys, Vice) z dobrim občutkom za specifični Ferrellov humor suvereno obvladoval komični tempo in celostno dramaturško podobo sicer nesmiselnih zgodb, temu Cohen preprosto ni bil kos. Morda je šlo narobe tudi kaj drugega; neslavni izkupiček je kritiški in siceršnji sloves enega najbolj ušivih filmov leta ter zmagoslavno podeljene kar štiri zlate maline (izmed skupno šestih nominacij) za najslabši film, režijo, igralsko dvojico in priredbo slavne zgodbe. Po mnogih prestavljanjih so projekt pri podjetju Sony naposled izpljunili konec leta 2018 in ker so bile napovedi tako zanikrne, so ga skušali za globalno distribucijo takoj prodati Netflixu. Pogajanja so bila neuspešna in film je v kinodvoranah nazadnje doživel pričakovano klavrn sprejem.

Kako je to mogoče, če imaš med igralci razen Ferrella in Reillyja tudi taka imena kot Ralph Fiennes, Steve Coogan, Rebecca Hall, Rob Brydon (prometni policist iz Šibrovk), Hugh 'House' Laurie, Kelly Macdonald (Trainspotting) in Billy 'Titanic' Zane? In če imaš na voljo 42 milijonov težko, razkošno viktorijansko scenografijo in kostumografijo, snemanje na resničnih lokacijah (denimo v palači Hampton Court) ter predvsem neskončno, neprecenljivo tematsko zapuščino najslavnejšega literarnega detektiva vseh časov?

Biti moraš kar precej nesposoben, bi rekel. Komedija je sicer ustvarjalcem povrnila vložena sredstva, a je to ni rešilo pred pogromom občinstva in križanjem ljubiteljev gospoda Holmesa. Če se je lik iz zgodb Arthurja Conana Doyla že v obeh celovečernih kostumsko-akcijskih priredbah Guya Ritchieja (Sherlock Holmes, Sherlock Holmes: A Game of Shadows) v amerikanizirani podobi Roberta Downeyja mlajšega komajda opotekal po tanki meji med še sprejemljivim obešenjaštvom in stilizirano samoreferenčnim konfekcijskim "izdelkom za sodobno občinstvo", potem je v skrpucalu Etana Cohena težko razbrati kakršenkoli značaj, žanr ali sploh motiv za obstoj. Že tako absurdistični nizko-obrvni Ferrellov humor nelagodja je reduciran na straniščne dovtipe in telesne izločke, neposrečene namige na trendovski (#MeToo) seksizem in trumpovski populizem, neduhovite aktualizacije kulture selfijev (protagonista se fotografirata s kraljico) in spolnega nadlegovanja (pijana sredi noči pošljeta opolzek telegram Watsonovi izbranki), neumne insinuacije na homoseksualnost knjižnih likov in njihovo zasvojenost z opojnimi substancami, nedomiselno spakovanje ameriških glumačev s poudarjeno britansko angleščino ter vse najbolj dolgočasne stereotipe norčevanja iz angleških manierizmov. Za nameček se proti koncu v čedalje bolj nepovezano pripoved vrine neumestna plesno-pevska točka (kakor da bi šlo za muzikal, čeprav to ni), z mostička do palube Titanika pa direktno v kamero za dve sekundi pomaha še kameo Billy Zane v bradati vlogi samega sebe iz slavne Cameronove ljubezenske limonade. Smo že spet tako zelo "politično (ne)korektno aktualni" in "hipstersko milenijski"? WTF LOL MEH ;(

Docela neduhovit, v nobenem trenutku zabaven in groteskno izumetničen film (kot mučen nastop gart samooklicanega stand-up komika z Dunning-Krugerjevim sindromom, ki nikakor ni smešen, a v zadrego občinstva tega ne ve oziroma noče vedeti) žal tudi ni tako zelo slab, da bi bil zanimiv; da bi nepričakovano sprožal salve smeha, četudi iz napačnih razlogov ter tam, kjer to ni mišljeno — temveč je preprosto dolgočasen. Smejati se ni mogoče niti temu, kako debilen in brezciljen je film. Kaj tako brezupno neposrečenega s tako veliko zvenečimi imeni je nazadnje uspelo Sethu MacFarlanu v kavbojki A Million Ways to Die in the West (2014) ali zloglasni dvojici Jasonu Friedbergu in Aaronu Seltzerju ali Adamu Sandlerju v večini mojstrovin. (Not.) Zdaj toliko bolj živčno in z nižjimi merili pričakujem biografsko zgodbo Stan & Ollie (2018), kjer sta spet soigralca Reilly in Coogan — a slabše gotovo ne more biti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar