6. mar. 2019

Lords of Chaos (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Za uvod nekaj malega zgodovine; začelo se je pri dedkih težke kovine, legendarni britanski zasedbi Black Sabbath. S svojimi rojaki navdihnjeni so se v začetku osemdesetih tudi pri skupini Venom (prej imenovani Guillotine) odločili zajadrati v provokativne temne zvoke, satanizem in podobne subverzivnosti; s svojim drugim albumom Black Metal leta 1982 so poimenovali novo podzvrst, ki se je z Otoka razširila tudi po Evropi in drugod. Posnemali so jih Bathory iz predmestja švedske prestolnice Vällingby, začetniki vikinškega metala in na novo obujene nacionalne ozaveščenosti z nordijsko mitologijo, ki sta se hitro prijela med depresivnimi, k alkoholu in mamilom nagnjenimi ter večino leta v polmraku živečimi Skandinavci. Rezki zvoki in vreščeči vokali zasedb kot Mercyful Fate in Hellhammer (poznejši Celtic Frost) so padli na najplodnejša tla med čudaškimi Norvežani, kjer se je z bendi kot Mayhem, Darkthrone, Burzum, Immortal, Emperor, Satyricon in Gorgoroth v devetdesetih začel t.i. drugi val (norveškega) črnega metala.

So you believe in paganism, and you're a Satanist, and you're ... You're also a Nazi. That's a pretty broad belief system. —Well, you know, these things are all connected. That may be hard for a journalist and normal people to comprehend. —Yeah. Yes, it is.



Pri švedski zasedbi Bathory je med letoma 1983—84 bobnal tedaj komaj polnoletni Jonas Åkerlund; pozneje se je začel ukvarjati s produkcijo glasbenih videospotov in snemal s slavnimi imeni kot Metallica, U2, Blink-182, Rammstein ter Smashing Pumpkins. Ko se je po več letih spreminjanja koncepta in prestavljanja snemanja leta 2016 naposled sklenil usesti na platneni stolček pri dramatizaciji grozljivih dogodkov, povezanih z zloglasno norveško skupino Mayhem, naj bi to pomenilo verodostojen in kompetenten pristop nekoga, ki razen filmskih tehnikalij in režije (Spun, Horsemen, Small Apartments) iz prve roke pozna tudi glasbeno sceno. Po scenariju sodelavca Dennisa Magnussona je za osnovo vzel senzacionalistično knjigo ameriškega novinarja Michaela Jenkinsa Moynihana in norveškega avtorja Didrika Schjervena Søderlinda Lords of Chaos: The Bloody Rise of the Satanic Metal Underground iz leta 1998, ki opisuje vzpon in zgodnji razvoj black metala, s poudarkom na satanističnih ritualih in serijskih požigih krščanskih cerkva v prvi polovici devetdesetih, ki so pretresali Norveško. Ta čas je najbolj zaznamovala skupina Mayhem iz Osla oziroma njen ustanovitelj in kitarist Øystein Aarseth 'Euronymous' ter švedski vokalist Per Yngve Ohlin 'Dead', čigar morbidna samouničevalnost, depresija in končno samomor leta 1991 so dali srhljivo avtentičen pečat že tako kontroverznim glasbenikom, ki so prisegali na čaščenje antikrista, pogansko obredje in zoper večinski establišment uperjeno ideologijo skrajnega zla (med izbranci poimenovano "notranji krog" black metala). A tisto najhujše šele sledi: uboj homoseksualnega moškega v Lillehammerju s strani Bårda Guldvika 'Fausta' Eithuna avgusta 1992 in surovi umor samega Euronymousa, ki ga je neuravnovešeni Vikernes v Oslu kar 23-krat zabodel leto pozneje.

Ogleda sem se lotil s cineastično naklonjenostjo do glasbenih biografij, ki so po uspehu Bohemian Rhapsody (2018) očitno v trendu, in celo iskrenim upanjem, da bom začutil nekaj fascinacije nad dotično podzvrstjo — ki je mojim izbirčnim, klasičnega heavy metala vajenim ušesom sicer slišati kot mladostniško razgrajanje, zoprno razglašen hrup in neartikulirano paritveno kruljenje (ki mu težko rečemo glasba) nad infantilnimi peklenskimi motivi navdušenih frustrirancev. A kot rečeno: dajmo jim priložnost.

Zgodovinske netočnosti in proste pripovedne interpretacije me niso tako zelo motile (podobno kot pri zgodbi o Freddieju Mercuryju in skupini Queen), saj vseh dogodkov in protagonistov pravzaprav niti nisem poznal. Zato sem se lahko osredotočil na pomembnejše stvari pri kinematografiji in igralsko zasedbo zvenečih imen; recimo Macaulayjev mlajši brat Rory Culkin (kot Euronymous), Valov sin Jack Kilmer (kot Dead), Stellanov sin ter Alexandrov in Billov mlajši brat Valter Skarsgård (kot zmedeni Faust, član zasedbe Emperor) ter nekoliko mlačni Emory Cohen (kot razvpiti Kristian 'Varg' Vikernes, edini stalni član zasedbe Burzum), njihove pretirano ameriško zveneče dialoge, glumaško interakcijo in značajski razvoj likov. Vsega tega je žal bolj malo — in tisto, kar sem videl, me ni pretirano impresioniralo. S tem ne mislim surovega, krvavega nasilja, ki ga je v Åkerlundovem filmu na pretek (ne pa tudi prepričljivih vzrokov za nelagodno podaljšano eksplicitnost), ampak imam v mislih pristen kontekst geneze in oblikovanja katerekoli glasbene skupine. Veste, zakaj večine teh ne bomo videli na filmskem platnu? Ker so tozadevno izobraževanje, obvladovanje glasbil, ustvarjanje skladb in produkcija, dolgotrajne vaje, snemalne seanse, ponavljajoči se nastopi in predano življenje pravih glasbenikov v resnici preveč dolgočasne, enolične in suhoparne stvari za zanimiv film. A prav to je tisto, kar dela dobro glasbo — in ne otročja nepremišljenost, pozerski kvazi-uporniški imidž ter objestnost polnih meščanskih riti adolescentov s kurjimi možgani (glej neprimerno boljši Sid and Nancy). Ustvarjalci filma bi me bolj navdušili z dekonstrukcijo uveljavljenih mitov in razkritjem dobičkonosnega oportunizma njihovih prepričanj (kakor v nekem prizoru Vargu namigne Euronymous), ker če so Mayhem s svojim sranjem mislili resno, so bili pač nedorasli tepci v pomilovanja vrednem iskanju nekakšne identitete. (In kriminalci, seveda. Iz knjige izposojeni naslov se neposrečeno nanaša na samooklicano najstniško zločinsko skupino Lords of Chaos z ameriške Floride, leta 1996 odgovorno za kriminalni val še pred množičnim pobojem na srednji šoli Columbine.) Film žal ne ponuja dovolj nedvoumnih odgovorov na to.

"It's kind of painful to listen to black metal music if you're not used to it or don't love it." (Jonas Åkerlund, v nekem intervjuju)


Karakterne nedorečenosti ter prehodi tonalitete med črno komedijo in brutalno kriminalko dajejo filmu moteče nedosleden značaj (ki mu verjetno botrujeta tudi dolgometražna neizkušenost režiserja in podrejanje številnim kompromisom), vtis nekakšne siloma nepovezane, enostransko nedoločene farse (morda po vzoru kultnih splatstick grotesk tipa Evil Dead ali Braindead, ki si jih mladostniki v filmu ogledujejo), za katere sila nepoistovetljive like naposled tudi gledalcu odkrito dol visi. Nisem prepričan, ali je bil morda prav to namen ustvarjalcev — kot v svojevrstni metafikcijski paraboli posneti čustveno hladno, bolj kot kaj drugega mučno nadležno zgodbo, ki tako kot black metal ne pritiče vsakomur. Naknadno sicer slišim in berem, da nad prostodušno naivnim prikazom ljudi in dejanj ni zares navdušen nihče, recimo po 15 letih zaporne kazni izpuščeni Euronymousov morilec in obsojeni neonacistični skrajnež Varg Vikernes (dandanes z imenom Louis Cachet živeč v Franciji, od koder na kanalu Thulean Perspective na YouTubu razpreda svojo življenjsko filozofijo), kot tudi ne oboževalci tedanje ali sedanje skupine Mayhem in črnega metala nasploh. (Večina zasedb iz tistega časa je odrekla pravico rabe njihove glasbe v filmu, zato v ozadju večinoma slišimo neznane zvoke.) Zato naj le še priporočim enako poznavalsko ukrojeno, vendar dejansko duhovito satirično komedijo Deathgasm (2015), ki je tako kot vse pametne stvari na tem svetu zabavna prav zato, ker se očitno ne jemlje resno.

There's nothing sad about my death or my life. I'm Euronymous, founder of Mayhem, the most infamous Black Metal band in the world. I had my own record store. I had my own record label. I created a whole new musical genre, true Norwegian Black Metal, and I created Mayhem. What the fuck have you done lately?

Ni komentarjev:

Objava komentarja