29. mar. 2019

Stan & Ollie (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Škotski režiser Jon S. Baird je večinoma snemal televizijske serije, pri celovečercih za velika platna pa je največ pozornosti požel s kriminalno komedijo Filth (2013), posneto po istoimenskem romanu njegovega slavnega rojaka Irvina Welsha (Trainspotting), za katero je sam napisal tudi scenarij in nastopil kot producent. Pri biografskem odseku najslavnejšega komičnega dua iz časa črno-belih burlesk v obdobju prehoda na zvočni film je sklenil sodelovati s scenaristom Jeffom Popom (Philomena), obe glavni vlogi pa sta prevzela Steve Coogan (Tropic Thunder, The Other Guys, The Trip, Ruby Sparks, Mindhorn) in John C. Reilly (Boogie Nights, Magnolia, The Perfect Storm, Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby, We Need to Talk About Kevin, The Sisters Brothers). Zlasti slednji je za kilogrami prostetike in maske tudi karakterno spreten in težko je verjeti, kako se je še nedavno smešil v debilni komediji Holmes & Watson (2018); medtem ko je njegov britanski kolega Coogan še boljši in s širšim glumaškim razponom. Režiser in oba igralca, ki z odlično vzajemno kemijo do potankosti posnemata in celostno nadgradita manierizme svojih likov, poskrbijo za sila pretanjeno, navdihujoče, docela nepretenciozno, intimno občuteno, nepopisno duhovito in iskreno ganljivo doživetje s skromnim proračunom vsega 10 milijonov — kakršnega ne more prinesti noben bučni stripovski blockbuster ali trendovsko eksplozivna hollywoodska akcijada.

Jasno, da je predpogoj tak kot pri večini biografij: poznati in razumeti moraš like, ki jih prikazuje zgodba. To je skupaj s pičlo promocijo bržčas razlog, da se je film razmeroma slabo odrezal v kinodvoranah (a toliko bolje pri kritikih), kjer pametne telefone drkajoči milenijci in mlečnozobci kajpak nimajo pojma, kdo sta bila Stan Laurel in Oliver Hardy. Bairdov film se sicer osredotoča le na naporno turnejo po britanskih in irskih gledališčih leta 1953, ko je bila njuna slava že v zatonu, vendar mu je tak prikaz dovolj, da suvereno prikaže bistvo njune kompatibilnosti in ustvarjalnega dolgoletnega sodelovanja: človeška spodobnost, profesionalna etika in omika, neomajno prijateljstvo in spoštovanje, ki sta ga čutila drug do drugega. Stan in Olio sta nastopila v več kot sto različnih filmih in njuna komična zapuščina je neprecenljiva; med velikani častitljive preteklosti sedme umetnosti ju verjetno prekaša samo še Charlie Chaplin. Baird je upravičene razloge za to obrtniško vešče in pripovedno prepričljivo zvaril v presenetljivo majhen, prizemljen in vse prej kot samovšečen film; enega najbolj gledljivih in celokupno posrečenih, kar sem jih videl letos.

I'll miss us when we're gone. —So will you.

Ni komentarjev:

Objavite komentar