24. apr. 2019

Arctic (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zgodba o preživetju sredi neusmiljenih razmer, človekova neomajnost in njegova volja ter ljubezen do življenja. Posrečenih filmov takega kova smo v zadnjih časih videli kar nekaj: Cast Away (2000), 127 Hours (2010), The Deep (2012), All Is Lost (2013), celo vesoljski Gravity (2013) in seveda izjemni The Revenant (2015). Boj z neizprosno naravo si je za prvenec izbral tudi hipsterski brazilski glasbenik in večstranski umetnik Jônatas de Moura 'Joe' Penna, ki si je ustvaril sloves z viralnimi kratkimi filmi na YouTubovem kanalu MysteryGuitarMan (glej Guitar: Impossible). Posrečil se mu je izjemen dosežek; izbrali so ga celo za premierni prikaz v tekmovalni sekciji Caméra d'Or lani v Cannesu, kjer je požel veliko zanimanje (pa tudi desetminutni stoječi aplavz občinstva).



Minimalistična zgodba brez odlašanja s kontekstom (in medias res) spremlja sredi snežne arktične divjine ob ponesrečenem letalu ujetega moškega (bilo kuda, Mads Mikkelsen svuda), ki med vsakodnevnimi opravili, ribolovom in ročnim oddajanjem signala za pomoč v sili (radia nima) upa na skorajšnjo rešitev. Priložnost se ponudi, ko ga odkrije pilot neznanega helikopterja — vendar sredi snežnega meteža hip za tem že trči ob tla. Preživela je le sopotnica ali kopilotka (Maria Thelma Smáradóttir), vendar je hudo ranjena, očitno usodno pretresena in telesno praktično neodzivna. Član danskega letalskega osebja H. Overgård — kar izvemo iz njegove osebne izkaznice — se sklene z negibno mlado žensko na zasilnih saneh prebiti do oddaljene arktične tehnične postaje, od koder bi lahko imel večje možnosti za uspešen klic na pomoč. Mučna pot čez neprehodno skalnato hribovje med temperaturami globoko pod ničlo terja nečloveški napor, ledena divjina skriva mnoge pasti in nobenega zagotovila ni, da bo kdo od njiju preživel.

V manj kot treh tednih na Islandiji posneti film — menda najzahtevnejši, kar se jih je Mikkelsen kdaj udeležil — ne pristaja na kompromise in se ogiba vseh formulaičnih hollywoodskih bližnjic; recimo neumnih odločitev protagonistov, ki služijo zgolj kot pripovedni podaljšek in gonilo zgodbe. Verodostojna grožnja smrti in visceralno občutena stvarnost surovega doživetja tolčeta naravnost v obraz (po prvotnem scenariju Penne in Ryana Morrisona naj bi se zgodba odvijala na Marsu). Režiser se je po dramaturškem načelu "puške Čehova" odločil zgodbo oklestiti odvečnih dialogov in vsega nepotrebnega. (Gre za princip, ko v filmu ni nobenega elementa brez vloge in namena. Če vidimo puško, mora v nekem naslednjem prizoru tudi ustreliti, sicer naj je v zgodbi sploh ne bo.) Obraz na platnu je v vseh kadrih pristno razbrazdano obličje danskega zvezdnika, ki je najboljši pri prikazu čustvene in fizične kalvarije svojih likov; z neverjetnim izraznim razponom gre za njegov najboljši nastop vsaj od podobno nemega junaka v Refnovem čudaštvu Valhalla Rising (2009). Največja odlika filma, ki ga zanesljivo podpirata odlična fotografija Tómasa Örna Tómassona in orkestralna glasba Josepha Trapaneseja (The Raid, Oblivion, The Greatest Showman), je po malem tudi njegova (edina) hiba; morda ne bi škodila vsaj kratka ekspozicija v — resda včasih klišejskih — časovnih prebliskih, kar bi protagonista še bolj približalo gledalcu (npr. Franco v 127 urah Dannyja Boyla), in nekoliko bolj nejasen, dvoumen razplet (npr. epilog v All Is Lost J. C. Chandorja), ki bi pomenljiveje poudaril duhovno dimenzijo težavne preizkušnje.

Potrdilo se je, kar sem že vedel: bolj zanimivo je gledati Mikkelsena poldrugo uro trebiti si nohte, kot večino njegovih glumaških kolegov naprezati se v še tako dovršenih hollywoodskih umotvorih. (Ob denimo Markyju Marku v kakšni podobni vlogi si lahko gledalec od obupa izvrta luknjo v meniskus.) Že zaradi igralskega presežka je preživetveni triler vreden ogleda; na kreativnega, iznajdljivega in nadarjenega Penno pa odslej vsekakor velja biti pozoren.

Ni komentarjev:

Objavite komentar