3. apr. 2019

Glass (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Meh, če sem že videl(a) Nezlomljivega (2000) in nato Razcepljenega (2016), si bom pač ogledal(a) še sklepni del te kvazi-trilogije M. Nighta Shalabayzerja. Prav tak občutek bržčas preveva gledalsko občestvo, bodisi navdušence nad cineastično-stripovsko mitologijo ali tiste, ki jim za može v pajkicah dol visi. Hecno je le, da tak vtis ostaja tudi po ogledu — skupaj z nejasnim grenko-sladkim priokusom zamujenih priložnosti, scenaristične šeprtljavosti in plehkega 'PG-13' udejanjenja sicer dokaj spodbudne prvotne premise.

Shyamalanovo nepričakovano nadaljevanje za Split (in Unbreakable), deluje najbolje takrat, ko služi kot nadaljevanje za film iz leta 2000, in najšibkejše, ko poskuša povezati novejše dodatke k kontinuiteti. Film je poln velikih in obetavnih zamisli, po katerih je režiser znan, toda zaradi (vsaj kar se je zdelo kot) prenagljene izvedbe, nenavadnih narativnih oz. pripovednih izbir, ter naravnost žaljivega tretjega dejanja, je žal več kot verjetno, da bodo s končnim izdelkom razočarani tako pristaši Unbreakabla kot tudi Splita. —Primož But, Maklus


Pretežno pozitivna ocena (domnevno mlečnozobega) gledalstva in neprizanesljiv pljunek kritiške srenje sta dovolj zgovorna; prvi so verjetno zadovoljni nad večino vsega, kar izvrže Manoj Nelliyattu (nazadnje mi je bil dokaj všeč njegov Obisk), slednji pa imajo — tako kot tudi jaz — čez glavo dovolj oportunistično serialnih filmskih meta-univerzumov nadaljevanj, vnovičnih zagonov in drugih derivatov, kjer je vse povezano z vsem in kjer je tako zanimivo iskati nenehne reference ter pop-namige. (Not.)

Kar se mene tiče, je bil rahlo odveč že Split (2016), čeprav je bilo zares fascinantno videti odličnega Jamesa McAvoya v multiplih vlogah razcepljene osebnosti. (Dasiravno močno poenostavljene ali pretirane in medicinsko docela neverodostojne.) Saj razumemo, kaj je želel režiser povedati že v zasnovi svojega post-modernističnega prikaza stripovske mitologije v resničnem življenju: superjunaki so običajni ljudje, ki psihosomatsko ali nezavedno-telesno kompenzirajo boleče travme in s patologijo sublimirajo psihosocialne krivice. V tem smislu je bil Unbreakable (2000) sila posrečen, ustvarjalen in pripovedno edinstven multi-žanrski preplet sicer stereotipnih hollywoodskih vzorcev; in to z dobro tempirano, napeto opresivnostjo in zlasti učinkovitim končnim zasukom (režiserjevim zaščitnim znakom). Smo res potrebovali še nadaljnje razdelave in genezo junakov osvežujoče stripovsko-arhetipske zgodbe?

Fascinantne ideje pa same po sebi niso dovolj, če je njihova izvedba podpovprečna. Glass je film, ki ni niti približno tako zanimiv in domiseln kot bi pričakovali. Zatakne se že pri Willisu in Jacksonu, ki v nasprotju z Unbreakable delujeta tako naveličano in zdolgočaseno, kot da sta v filmu le zato, da pobašeta ček in jo pobrišeta k zanimivejšim projektom. Tega jima ne moremo zameriti, saj sta ujeta v nezanimivo in pogosto nesmiselno zgodbo, dopolnjeno z za Shyamalana značilnimi pretencioznimi dialogi, katerih edini namen je pumpanje filmarjevega ega. K temu dodajmo še vsebinske nelogičnost, strašansko počasen tempo, razvlečenost in antiklimatski končni spopad med osrednjimi junaki, ki bi moral zbujati vtis epskosti, ne pa splošne naveličanosti in patetičnosti. —Vid Šteh, Deseta umetnost

McAvoy je tudi tokrat edina zanimiva točka filma, ki se s ponavljajočimi se motivi (ter neprepričljivim L. Jacksonom in katatoničnim Willisom) kot kurja čreva prek terapevtskih seans v psihiatrični ustanovi vleče do ridikuloznega finala z še enim "šokantnim" razkritjem — le da slednje pride prepozno, neumestno in z docela nedosledno logiko.  SPOILER  Skrivna združba, ki si prizadeva prikriti obstoj superjunakov? Zamorci, lepo vas prosim. To naj bi bil zasuk zasuka konteksta (z nepotrebno vlogo preostalih likov Anye Taylor-Joy, Spencerja Treata Clarka in Charlayne Woodard)? Razbremenitev grožnje, za katero do zadnjih minut filma sploh nismo vedeli (in nam je ob enoličnih ekspozicijah zanjo tudi do konca vseeno)? Smo pa že kaj bolj družbeno pomenljivega videli v Možeh X in še kje. Dvoumnost in dvoličnost obstoja superjunakov ter umske zablode posameznikov? Kot rečeno: celo sam M. Night Shalabayzer je to že zdavnaj povedal spretneje in bolj zabavno.

Ni komentarjev:

Objava komentarja