8. apr. 2019

Pi (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kompulzivno iskanje vzorcev in povezav, kjer jih v resnici ni, denimo v nizu števil ali naključni množici alfanumeričnih znakov (temu rečemo apofenija), je skupaj s paranoičnimi prividi in drugimi avdio-vizualnimi zablodami (po psihologu Klausu Conradu) znak napredujoče shizofrenije. V nagrajenem Čudovitem umu (2001) Rona Howarda je bil z magijo števil obseden akademski matematik John Nash (Russell Crowe), v Schumacherjevem trilerju The Number 23 (2007) pa morilski Walter Sparrow (Jim Carrey) z razcepljeno osebnostjo. Številske kode kot matematično izražena "sporočila bogov" so klasična premisa znanstvene fantastike, od knjižnih zgodb Stanisława Lema kot Gospodov glas (pol. Głos pana) do filmskih prispodob o prvem stiku človeka z višjo civilizacijo kot Contact (1997) po istoimenskem romanu Carla Sagana. Iz numerične teologije se je duhovito norčeval Douglas Adams v Štoparskem vodniku, kjer se odgovor na vprašanje "o življenju, vesolju in sploh vsem" glasi "42" (pri čemer je trik v tem, kako sploh zastaviti vprašanje).

When I was a little kid my mother told me not to stare into the sun. So once when I was six, I did. At first the brightness was overwhelming, but I had seen that before. I kept looking, forcing myself not to blink, and then the brightness began to dissolve. My pupils shrunk to pinholes and everything came into focus and for a moment I understood. The doctors didn't know if my eyes would ever heal. I was terrified, alone in that darkness. Slowly daylight crept in through the bandages, and I could see, but something else had changed inside of me. That day I had my first headache.



Preganjavica in obsedenost kot human condition (tj. eksistenčna nadloga in breme človekovega obstoja) sta tudi vodilni temi zgodb Darrena Aronofskega, recimo v fantastičnem Requiem for a Dream (2000) ter poznejšem umetniškem dvojčku The Wrestler (2008) in Black Swan (2010); medtem ko se ponekod očitneje, alegorično ali simbolno, dotika tudi vprašanj vere in boga, denimo v svetopisemskem Noah (2014). Prepreda jih dilema o nevrotičnosti judovske identitete, ki se ne zna izražati docela posvetno (glej tudi Woodyja Allena ali beri Y. N. Hararija). Vsi ti motivi so nakazani že v prvencu iz leta 1998, s katerim si je prislužil nagrado za režijo na festivalu Sundance in nekatera druga priznanja.

Zgodba spremlja računskega genija (glej tudi Rain Man) in briljantnega teoretičnega matematika Maxa Cohena (Sean Gullette), večino časa v stanovanje zaprtega čudaka, ki skuša z iskanjem vzorcev in zapleteno računalniško analizo napovedati gibanje tečajev na borzi. Maxa mučijo strahoviti glavoboli v skupkih in občasni prividi, zato se najraje ogiba ljudi; njegov edini znanec je upokojeni profesor matematike Sal (Mark Margolis), ki se je po možganski kapi nehal ukvarjati z obremenjujočimi teorijami o vzorcih v številu π (3.14159265359). Maxova paranoja se zdi utemeljena, ko ga začnejo z ene strani preganjati ženske in možje v črnem z Wall Streeta, ki bi od njega radi številsko formulo za napovedi borznih tečajev; z druge pa ortodoksni hasidski mistiki, ki že stoletja iščejo 216-številčno kodo v svetih judovskih besedilih (glej tudi The Omega Code, ali pa tudi ne, če ni res nujno), menda zapis pravega imena vsemogočnega Boga. (Trivia: z računalniško kombinatoriko znakov iz svetih spisov iščejo tudi navodila za obred priklica "boga krvi" La Magre v stripovski vampirščini Blade; z iskanjem matematičnih skritih sporočil v Bibliji pa se je intenzivno ukvarjal že Isaac Newton.) Max je med hromečimi migrenskimi napadi na robu razuma; ali sta Fibonaccijevo zaporedje in zlati rez mistično vgrajena v srž resničnosti in pomenita sestavino vsega obstoja? Je mogoče z vzorci predvideti in razumeti ter tako obvladati življenje? Ali pa je njegova genialnost zgolj prekletstvo in bolezen, ki bi se je bilo treba znebiti?



V močno kontrastni črno-beli tehniki (na diapozitiv) posneti psihološki triler z zrnato temačno fotografijo in pospešenimi "hip hop" montažnimi rezi (prizorov jemanja zdravil, simptoma otopelosti sodobnega človeka) izraža umazano klavstrofobičnost in tesnobnost (neogibno prikliče kultni Eraserhead Davida Lyncha); preganjavičnost pa razen prvoosebnega zornega kota s kamero, ki manično zasleduje protagonista (značilna snemalna tehnika Aronofskega tudi pozneje), še poudarijo parajoči zvoki in nelagodna glasbena kulisa stalnega sodelavca, priznanega filmskega skladatelja Clinta Mansella (Lux Aeterna). Aronofsky in Gullette sta skupaj napisala scenarij ter posnela film za pičlih 60.000 dolarjev, zbranih kot donacije po 100 dolarjev od prijateljev in svojcev (prizore na podzemni železnici so domnevno snemali brez dovoljenja mestnih oblasti, ki bi jih sicer stalo 18.000 dolarjev na večer). Pi je bil prvi film, ki so ga kot plačljivi dolpoteg prodajali na spletu (SightSound.com), pozneje pa je zlasti med privrženci kinematografije Aronofskega prerastel v kult. Ne ravno subtilna eksperimentalno-cerebralna čutna izkušnja je za ogled naporna (a spet ne tako kot poznejši Rekvijem za sanje), vendar gre za sijajno študijo človekovega pogrezanja v blaznost med iskanjem "božanske resnice" in njegove bolestne želje, da bi za vsako ceno razumel svet — ter tako predvsem samega sebe. Spoznanje bistva je namenjeno le "čistim" in posvečenim (oziroma "ubogim v duhu" in avtistom, podobno kot v Natalijevi Kocki, posneti leto prej), vendar si večina — med njimi tudi možje vere — preprosto noče priznati, da to pač ni. Morda pa je najbolj človeško prav to, da se iskanju "nebeškega kraljestva" zavestno odrečeš?

2 komentarja:

  1. Malce nizka ocena ampak ok. Spomnem se da sem da film gledal kot 10-leten mulc in me je kar malce prestrašil. Danes ga vidim kot boljšo reciklažo Eraserheada, ki je meni preveč Lynchevski, čeprav mi je David verjetno najljubši režiser.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zdi se mi, da je ocena primerna. če vzameš kamero iz roke s ČB polarizacijskimi filtri in snemaš na 16-mm negativ, tak art pristop še ne naredi mojstrovine. Mislim, da se je Aronofsky najbolj izkazal s poznejšimi filmi. Ampak ja, za prvenec vsekakor zelo poseben, edinstven projekt.

    OdgovoriIzbriši