1. apr. 2019

Po vseh teh letih

Stara navada: številke ob 11. obletnici

Enajstica je dokaj brezvezna številka, v nasprotju z okroglo lansko obletnico, ko sem beležil deset let bloga ter 1000 opisanih filmov. Nič posebej zanimivega ni v zvezi s številom enajst; no ja, toliko je denimo igralcev pri fuzbalu, ameriškem nogometu, hokeju (največ) in hokeju na travi ter kriketu. Apollo 11 je bila legendarna odprava, katere astronavti so se prvič sprehodili po Luni. Enajstica je matematično praštevilo. V kultnem glasbenem mokumentarcu This Is Spinal Tap (1984) je številčnica potenciometrov na ojačevalnikih segala do 11. »These go to eleven.« To pa je bolj ali manj to.



Zato le mimobežno: v zadnjem letu (od aprila 2018) sem na blogu priobčil skupno 100 prispevkov, približno dva tedensko, od tega 86 filmskih vtisov in 14 drugih traparij; kar je za kakšen ducat manj od leta poprej. Obisk bloga je bil po mesecih bolj konstanten kot pri lanskoletni statistiki in je v povprečju prinesel dobrih 380 unikatnih obiskovalcev dnevno (števec trenutno kaže 1.380.810). Lepo, da me nekateri še berete, četudi so komentarji pičli kot modrosti našega Borata Poharja. Ampak nič hudega, to si pač razlagam tako, da se večinoma strinjate z mano in o prebranem nimate posebnih pripomb. Sicer pa je angažma sodelujočih pri tistih slovenskih blogih in forumih, ki so izrazito nepolitični oziroma se ne ukvarjajo z aktualno podalpsko resničnostjo, prislovično podoben siceršnji družbeni klimi v Butalah: pretežno otopelo do zmerno apatično, z lokalnimi ekscesi in gart čudaštvi, temperature bodo prijetno povprečne, proti večeru se bo ponekod po državi zmračil um. ツ



Kdor danes piše blog, od katerega nima ne zaslužka ne priznanja, je nedoumljivi posebnež in prekleti čudak. Zakaj bi človek karkoli počel, če mu od tega ne kapne niti fičnik? Ali da vsaj ne deluje kot modni influencer (in životari od oglasov)? In kajpak je to malce težje kot v samopromocijo narediti selfie ali na Knjigo obrazov vreči slike svojih grdih in/ali glupih otrok s počitnikovanja na Hvaru. Ampak milenijcem in drugim aktualnežem se zadnje čase itak ne da početi niti tega; celice čelnega režnja (med siceršnjim drkanjem po pametnem telefonu) najraje zatirajo s pasivnim ogledom resničnostnih šovov in prežanjem na najnovejši tweet nekega gobčnega politika /strankarskega veljaka /medijske kvazi-osebnosti. Kdo ima še čas, kaj pa vem, denimo brati knjige? Ali pa razmišljati o filmih, njihovem sporočilu, skritih pomenih, univerzalnih zgodbah, arhetipskih likih? Se nam sploh še da ustaviti in prisluhniti?

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Kdor pozna zgornjo zasedbo, tudi ve, da na prostor med Alpami in Črnim morjem ni — in tudi nikoli več ne bo — padla svetlejša zvezda. Navijte zvočnike do konca. To so bili časi, ko so stvari še imele vsebino in smo vedeli, kaj je dobro. Tale je za mojo generacijo. Za vse, ki kakovost postavljajo nad količino. In za mojega prijatelja Bužca; enega od tistih, ki so me že zdavnaj navdušili za filme.

To bi bilo to, kot se reče. Douglas Adams bi pomenljivo dodal: "Opravičujemo se za nevšečnosti." Naš Janez Čuček pa prijazno: "Hvala za pozornost, ostanite še naprej z nami."

11 komentarjev:

  1. Da ne bo popolnoma brez komentarjev - čestitke ob povsem neokroglem jubileju.

    Upam, da upad komentarjev ne bo vplival na število objav (vsaj ne v smislu zmanjševanja le-teh), njihovo vsebino ali kakovost zapisanega. Verjamem, da nas je kar nekaj, ki redno preberemo zapisano, a zelo redko primaknemo kakšno svojo misel. Jaz osebno se bo trudil to početi še naprej.

    Živeli!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zaradi komentarjev si sploh ne belim glave in tudi zato ne pišem. :) Samo omenjam. Sicer pa hvala ze prijaznost.

    OdgovoriIzbriši
  3. Iskrene čestitke. Tvoj blog je, če se ne motim, najstarejši aktivni filmski blog pri nas. Dosežek, ki ga je vredno negovati...

    Tudi sam sem včasih več komentiral, zadnje čase pa nekako ne najdem motivacije.
    Bilo bi lepo, če bi tega svojega najstnika vzdrževal vsaj do polnoletnosti ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Uf, zahtevne želje. :) In hvala za prijaznost. Glede komentarjev pa si, kot rečeno, ne delam utvar, omenjam samo kot zanimivost. V preteklosti sem že nekajkrat v bistvu razmišljal, da bi jih kar ukinil.

    OdgovoriIzbriši
  5. Veselo obletnico! Super vsebina (večkrat se kakšnega filma lotim čisto neplanirano in impulzivno, samo na podlagi prebranega vtisa, hehe), pa tudi izjemno čeden dizajn bloga! Zelo čisto in pregledno, obenem pa tudi moderno in tehnično dovršeno. Kar se mene tiče, idealno. Keep up the good work! :D

    OdgovoriIzbriši
  6. Čestitke!

    Pohvale vredno je tudi, da tako dolgo vztrajaš in da ne popuščaš, nasprotno, od manj spretnih začetkov si samo še napredoval.

    Predvsem se mi zdi neverjetno, da se že pri 30 do 40 letih počutimo v tem svetu kot dinozavri in še vedno verjamemo v kakovost pred instantnimi influencerskimi fintami. Vseeno mislim, da bomo preživeli. Tisti budalo, cool fotr, ki leze z vsakim svojim prispevkom v riti razočaranih gospodinj, bo nekoč postal dedi in mu bo zmanjkalo štrene ... razen, če bo tudi pri 60 še štepal otroke in ostajal cool.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ha ha, Nergač v polnem sijaju. Hvala. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Kot bi rekel Keanu: Whoa,™ nekdo je še vedno živ. :) Hvala, zelo cenim.

    OdgovoriIzbriši
  9. :) Še vedno s teboj, od prvega leta pa vse do danes.

    OdgovoriIzbriši
  10. Redno spremljam tvoj blog. Naj te nekomentiranje ne odvrne od pisanja:)

    OdgovoriIzbriši