19. maj 2019

Poltergeist (1982)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ultimativni dokaz veljave je po mojem skromnem mnenju trajna vrednost filma (ali česarkoli drugega). In argument temu v prid? Ancientni umotvor iz daljnih začetkov osemdesetih let si ogleda zahteven, večinoma zdolgočasen trinajstletnik na višku pubertete, ki je odrastel z internetom, pametnimi telefoni in generičnimi 'PG-13' jajci z možmi v pajkicah — in mu je iskreno všeč!

Celovečerec o predmestni družini, ki jo preganjajo nemirne prikazni pokojnikov izpod hišnih temeljev (zaradi pohlepa investitorjev je bila soseska zgrajena na pokopališču), je v resnici posnel Steven Spielberg; uradno zgolj v vlogi scenarista in producenta, ker mu je klavzula iz pogodbe za istega leta posnetega E. T. Vesoljčka (1982) formalno prepovedovala sočasno režijo katerega drugega filma. Razgrajaški duhovi iz osemdesetih so bili velikanska blagajniška in kritiška uspešnica (tri oskarjevske nominacije, bafta, trije saturni in še tri nominacije) ter danes veljajo za čistokrvno klasiko. —filmoljub


Spielberg je torej vsaj navidez prepustil vajeti Tobeju Hooperju (1943—2017), ki ga je bil navdušil s svojo Teksaško motorko (1974), a je potem v resnici praktično za vse poskrbel sam; gre tudi za njegovo prvo producentsko vlogo po lastnem scenariju. Razgrajaški hišni duhovi so nezgrešljivo spielbergovski izdelek, v najboljšem smislu. Montaža njegovega stalnega sodelavca Michaela Kahna je zanesljiva, maestro Jerry Goldsmith v ozadju je umestno speven (nominiran za oskarja), deloma animirani posebni učinki Lucasove tvrdke Industrial Light & Magic pa še za današnje razmere nadvse solidni; nagradili so jih z bafto (dočim je oskarja tistega leta odnesel E. T. Vesoljček). Scenografijo predmestne hiše v idilični ameriški urbanizirani skupnosti Cuesta Verde je Spielberg predvidljivo naphal s trgovsko in marketinško kramo iz Vojne zvezd, osebno je za osrednjo otroško vlogo izbral tedaj komaj šestletno Heather O'Rourke (1975—1988) ter za vlogo ekscentričnega medija nizkoraslo igralko in resnično spiritistko Zeldo Rubinstein (1933—2010). Film je prišel v kinodvorane isti teden kot E. T. Vesoljček ter požel ne veliko manjši hvalospev gledalcev in navdušenje kritiške srenje; razmeroma skromen produkcijski proračun je v blagajnah 12-krat pomnožil in si prislužil kopico prestižnih odličij. Tobe Hooper v vsej karieri, če odmislimo The Texas Chain Saw Massacre (1974), ni posnel česa niti približno tako odmevnega.
Familjo Freeling spet preganjajo zlobni duhovi. Pa čeprav so se preselili v drugo hišo, četudi so leta 1982 osvobodili ujete duše, na katerih je bil zgrajen njihov domek. Ali kot pravi eksorcist Will Sampson: "Ne bo vam pomagalo, če boste zamenjali hišo, ta stvar bo šla za vami." In res, ta stvar gre za njimi. —Iztok

Zakaj omenjam vse te letnice rojstev in smrti? Ker je s filmom trivialno povezana mitologija prekletstva (podobno kot pri Izganjalcu hudiča in Znamenju), ki se ga je vztrajno držala kar nekaj časa; nekateri pravijo, da zato, ker so v prizoru z jamo na dvorišču, kjer filmska družina gradi bazen, zaradi prihranka uporabili kar prava človeška trupla (česar glavna igralka JoBeth Williams tedaj menda ni vedela). Še istega leta je namreč mlada Dominique Dunne (1959—1982), ki igra starejšo sestro, nasilno umrla pod rokami nekdanjega fanta Johna Thomasa Sweeneyja, ki jo je zadavil v navalu ljubosumja. Temnopolti Richard Lawson, ki upodobi enega od tehničnih asistentov v parapsihološki ekipi opazovalcev duhov, je imel srečo: bil je eden izmed polovice potnikov, ki so preživeli nesrečo letala USAir Flight 405, ki se je 22. marca 1992 kmalu po vzletu z newyorškega letališča LaGuardia zaradi slabega vremena zrušilo v zaliv Flushing Bay. Stalnega Hooperjevega glumača Louisa Perrymana (1941—2009), enega izmed delavcev na dvorišču, ki si skozi okno prostodušno postreže z malico iz lonca gospe Freeling, je veliko pozneje s sekiro ubil z mamili zasvojeni sin njegove tedanje partnerice in bivši kaznjenec Seth Christopher Tatum. Igralski veteran Julian Beck (1925—1985), ki je v nadaljevanju Poltergeist II: The Other Side (1986) s srhljivo verodostojnostjo upodobil častitega Henryja Kana, je bil usodi zapisan že med snemanjem in je še pred premiero svojega poslednjega filma umrl zaradi raka na želodcu. Sklepni del trilogije Poltergeist III (1988) je bil sicer kritiška polomija, vendar ni minil brez tragedije: svetlolasa deklica iz izvirnika Heather O'Rourke je že med post-produkcijo filma podlegla srčnemu zastoju po septičnemu šoku, domnevni posledici nedavno diagnosticirane Crohnove bolezni. Bilo ji je komaj dvanajst let in tretji film je posvečen spominu nanjo.

In ja, nikar se ne trudite z rimejkom Poltergeist (2015).

Ni komentarjev:

Objavite komentar