23. maj 2019

Starry Eyes (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Seveda sem si kot ljubitelj žanra ogledal prenovljeno Mačje pokopališče (2019) scenaristično-režiserskega dvojca Kevin Kölsch in Dennis Widmyer (Absence, Holidays, The Triangle), a me kljub vzdušju in nekaterim solidnim prijemom celostno ni navdušil (in sem se vrnil k izvirniku iz leta 1989). Me je pa začelo zanimati, kje natanko so kravatarji iz studiev Paramount zavohali potencial filmskega tandema, da so jima zaupali težko pričakovani, tržno obetavni in nazadnje tudi finančno dobičkonosni projekt (umotvor s proračunom 21 milijonov je v blagajnah potem nastrgal petkrat večjo vsoto). Sta jih morda prepričala tudi z Zvezdami v očeh? Sredstva sta deloma zbrala na Kickstarterju in s filmom požela precejšnje zanimanje na teksaškem festivalu SxSW tistega leta.

Starry Eyes se osredotoča na mračna ozadja filmske industrije, ki od mladih in obetavnih igralk zahteva, da ji proda svoje dušo in telo ... in to za vsako ceno. Ali kakor reče glavna junakinja filma: "Če že moram prodajati svojo dušo, jo bom vsaj za nekaj, kar imam rada." Sarah je ena od mnogih skritih talentov mesta angelov, ki želi biti opažena in ko dobi priložnost za glavno vlogo v filmski grozljivki pod okriljem vplivne produkcijske hiše, se zdi, da bo uspela doseči t.i. "ameriške sanje". —Vid Šteh, Razgledano


Mlada Sarah Walker (Alexandra Essoe) se v neomajnem prizadevanju, da bi postala članica elitnega kroga skrivnostnih filmskih ustvarjalcev, zbranih v razvpiti produkcijski tvrdki Astraeus Pictures, ki domnevno snema grozljivko The Silver Scream, fizično in psihično preobraža v nekaj drugačnega, zlovešče smrtonosnega. Anksiozna in negotova, k anoreksiji nagnjena Sarah že tako ni najbolj uravnovešena oseba na svetu (t.i. trihotilomanija je duševna motnja obsesivno-kompulzivnega puljenja las). Bolestnim ambicijam o zvezdništvu podredi vse življenje, v njej se zbujajo sprevržena nagnjenja in voljna je krvavo žrtvovati tudi najboljše prijatelje.

Faustovska prispodoba o tem, kako so se neuveljavljeni umetniki (glumači ali glasbeniki ali slikarji) pripravljeni prodati samemu peklenščku v zameno za slavo in uspeh, je tako na prvo žogo očitna, do obisti zlajnana in tematsko samoumevna, da v gledalcu zbudi črva dvoma o tem, ali se v zakulisju lynchevsko-cronenbergovske mumblegore pripovedi morda skriva še kaj drugega, psihosocialno žlahtnejšega ali metaforično pomenljivejšega.

In to je nerazrešena dilema tega filma: ali je v ozadju še kaj?



Videti je, da je tam, kjer so bili denimo The House of the Devil (2009) Tija Westa, Kill List (2011) Bena Wheatleyja, Berberian Sound Studio (2012) Petra Stricklanda ali — če hočete — poznejši The Neon Demon (2016) Nicolasa Windinga Refna s svojimi okultnimi referencami in nelagodno družbeno-kritično alegoričnostjo povečini uspešni (kljub dvoumnosti pomena, ali pa prav zato), Kölschu in Widmyerju v nedorečenemu epilogu zmanjkalo konceptualne štrene. Razumem ezoterične in simbolno-arhetipske sledi (grški Titan Astraeus je bog mraka), čarovniške pentagrame in druge namige na misticizem Aleisterja Crowleyja — ampak kaj mi skuša film povedati? Da sta v Hollywoodu tudi talent in nemoralnost premalo ter se je za dosego ciljev treba odpovedati celo goli človečnosti? Da so zlasti mlade igralke izpostavljene hudim pritiskom in deležne ponižujočih zlorab (podobnost s poznejšim seksualnim škandalom okrog Harveyja Weinsteina in aktivizmom #MeToo je dandanes prikladna)? Tudi to sem dojel. A kot že rečeno: bi moral gledalec zaznati še kaj?

Nemara pa so bila pričakovanja vendarle (spet) prevelika.

Ni komentarjev:

Objavite komentar