19. jun. 2019

Face/Off (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Na Kitajskem leta 1946 rojeni režiser John Woo je od sedemdesetih do devetdesetih let v Hong Kongu posnel dva ducata filmov, povečini kriminalnih streljaško-pretepaških akcijad, preden se je leta 1993 odselil v ZDA — in tam bolj ali manj nadaljeval v istem slogu. Njegov prvi čezlužni umotvor, ko sam niti angleščine še ni obvladal, je bil Hard Target (1993) s Še-enim-Hlodom Van Dummom (kjer jezikoslovje ni kakšen poseben predpogoj), že naslednji pa produkcijsko bolj ambiciozen projekt, vojaška preganjavščina Broken Arrow (1996). Bilo je že slutiti, kakšne filme namerava snemati rižojedec v Hollywoodu: stilizirano stripovske konstrukte brez kančka fizikalne verodostojnosti ali pripovedne stvarnosti (Mission: Impossible 2), vendar z osupljivo kratkočasno, skorajda samoironično značajsko podobo. In tako pridemo do absurdne (tragi)komične sci-fi kriminalke Brez obraza, ki sta jo scenarista Mike Werb in Michael Colleary nekaj let poprej napisala za mišičnjaška Sylvestra in Arnolda v obeh glavnih vlogah, zgodba pa naj bi se odvijala v tehnološki prihodnosti. Woo se je namrdnil in delal francoza, dokler niso zgodbe dramaturško priredili za sodobni čas, osebno pa je za obe vlogi predlagal (spet) Johna na Tri volte in shakespearskega virtuoza Cagavega Nikolaja (ta je zavrnil ponudbo, dokler ni pogruntal, da bo večino filma pravzaprav igral junaka). Kravatarji so mu sprva pokazali sredinec, a so se čez nekaj let pogajanj vendarle vdali in mu v celoti prepustili, da je delal po svoje. Michael Douglas, ki je bil poleg Bruseljske mišice v igri za vlogo agenta Seana Archerja, je slednjič prevzel produkcijske vajeti, s kamero je rokoval Oliver Wood (Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby, Surrogates, The Other Guys, 2 Guns, Ben-Hur), za glasbeno spremljavo pa je poskrbel John Powell (Antz, Shrek, Ice Age, Rio, How to Train Your Dragon). Poteza je bila najbrž finančno smotrna: film s proračunom 80 milijonov je potem zaslužil trikrat več in velja za uspešnega. (Za montažo zvoka je bil deležen celo nominacije za oskarja.)

Y'know, I could eat a peach for hours. If I were to send you flowers where would I... no, let me rephrase that. If I were to let you suck my tongue, would you be grateful?

Face/Off je tako ridikulozen film, da je nekaj posebnega že dejstvo, da obstaja. V smislu cineastične prepričljivosti, konsistentnosti zgodbe ali logičnega sosledja vzrokov in posledic je zgrešeno dobesedno vse, od začetka do konca; vendar kljub smešni premisi in kot pasji piškot premočrtni stereotipnosti, ali pa prav zato (vsaj tematsko), deluje celostno in kot svojevrstna referenca duhovito, ker je ob nujnem zamiku nejevere videti kot risanka z resničnimi liki. (Kastor in Poluks, polbrata dvojčka iz grške mitologije, resno?) Če bi v hongkonški produkciji gledali poševnooke protagoniste, ki bi že s pojavnostjo zbujali asociacije na fantazijski svet animejev (kjer je denimo mogoča presaditev in izmenjava obrazov, kljub različni krvni skupini), bi bila izkušnja sicer veliko bolj skladna in uravnovešena; dočim sta zahodnjaško trpeči Jožetov ksiht in histerični Nicolasov overacting nekje na ravni doživetja ob ekstrakciji modrostnega zoba, kjer se bolečina (v čelnem režnju) meša z mazohističnim užitkom ob gromoglasnem nesmislu. Sicer pa Travolta tudi poslej ni bistveno napredoval (Battlefield Earth, Swordfish, The Punisher, Wild Hogs, Killing Season), medtem ko Cage vsaj z nekaterimi najnovejšimi projekti (Mom and Dad, Mandy) deluje presenetljivo obetavno.
Nicolas Cage se je s filmi The Rock, Face Off in Con Air zavihtel med vodilne akcijske junake. Med največje frajerje žanra, kjer mu nekaj časa dejansko ni bilo para. Potem ga je začel srati. —Iztok



Seveda najbolj pritegne zamenjava vlog in obojestranska preobrazba izraznosti Travolte in Caga v telesih drug drugega. (Kljub višinski razliki 5 cm in neštetim drugim nedoslednostim.) Težko pa je spregledati, kako neznansko boljši bi bil lahko film, če bi znal Woo tudi karakterno in dramsko izkoristiti ta fascinanten, psihosocialno provokativen koncept — ki bi se posvečal tudi širšemu kontekstu in posledicam take namišljene situacije. Možnosti so neskončne: Les yeux sans visage (1960), Faceless (1987), La piel que habito (2011), Ich seh, ich seh (2014), če pomislimo zgolj na samoumevno. Tako pa bolj ali manj le razkazuje svoje baletno-vizualne bravure v počasnem posnetku (pozlačene pištole, prhutanje golobov, cestni pregoni, plahutanje plaščev, take reči), namenjene mlajšemu in skrajno nezahtevnemu občinstvu brez vsakršnih pričakovanj o tistem, kar naredi res dober celovečerec, ne glede na žanr in zvrst.

Ni komentarjev:

Objavite komentar