17. jun. 2019

The Taking of Deborah Logan (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Zdaj je že očitno: soliden horror je pač treba iskati v preteklosti. A če bi sklepali zgolj po njegovih zadnjih, na smrt dolgočasnih projektih Insidious: The Last Key (2018) ter Escape Room (2019), bi si mislili, da je Adam Robitel precej nesposoben režiser, ki se oportunistično udinja prežvečenim hollywoodskim formulam. Vendar je njegov celovečerni prvenec presenetljivo učinkovit in spodobno udejanjen primerek grozljivega žanra najdenih posnetkov. Ta sorta strašljivk sicer hitro pusti prežvečen vtis že videnega oziroma wannabe čarovnice iz Blaira, preizkušenega vzorca za dobičkonosno cingljanje blagajn ali vsaj povrnjena sredstva vlagateljev.



The story of Alzheimers is never about one person. My PhD thesis film posits that this insidious disease not only destroys the patient but has a physiological on the primary caregiver.

Razen dokaj izvirnemu konceptu dvoumnega prepletanja motivov duševne bolezni in mitologije okultnega (glej tudi Lovely Molly) gre tokrat gledljivost nedvomno pripisati prepričljivemu nastopu glavne igralke Jill Larson. Deborah je ostarela mati Sarah Logan (sijajna Anne Ramsay), ki zaradi nuje po zaslužku pristane na snemanje medicinskega dokumentarca o svoji materi, diagnosticirani z Alzheimerjevo boleznijo (glej odlični Still Alice s fenomenalno Julianne Moore). Deborah ima očitno hitro napredujočo obliko, ki žensko muči s hudimi izpadi spomina in alteracijo normalnih motoričnih funkcij, srhljivimi telesnimi spremembami in bolečimi prividi. A sčasoma je vse bolj očitno, da njeno žalostno propadanje spremlja še nekaj drugega, veliko bolj zloveščega; ali je mogoče, da nanjo vplivajo sile zunaj sfere materialnega sveta, denimo primer zloglasnega krajevnega zdravnika in satanista, ki je pred leti skrivnostno izginil, potem ko je bil osumljen kanibalizma in surovih obrednih umorov nekaterih mladih deklet?



Grozljivko najbolj odlikuje vzdušje, kakršnemu čezlužniki rečejo disturbing (nelagodje in freudovsko preganjavico zbujajoča gnusobnost), k čemur razen glumaških prispevkov bržčas pripomore spretna optika dokumentiranja iz roke: vizualnost, ki smo se je že zdavnaj prenajedli in jo pripovedno leni, nedomišljeni ustvarjalci izkoriščajo za kompenziranje manka tematske osredotočenosti. Vendar tokrat (spet) nekako deluje z nekakšno pristno, verodostojno (kvazi)objektivnostjo prvoosebnega doživljanja, četudi jo vnovič dajejo podobni simptomi kot pri večini tovrstnih zgodb: recimo vprašanje dramaturške in logične zmožnosti nastajanja posnetkov oziroma fizična navzočnost snemalca. Kakorkoli že: če za ogled izberete en sam projekt Adama Robitela (producenta sta Jeff Rice in Bryan Singer), naj bo ta. Kdor zares obožuje found-footage podzvrst, pa lahko razen že zdavnaj razvodenele franšize Paranormal Activity vendarle ošvrkne še odlični Lake Mungo (2008) Joela Andersona in istega leta posneti Cloverfield (2008) Matta Reevesa, The Bay (2012) Barryja Levinsona, The Possession of Michael King (2014) Davida Junga ter The Visit (2015) M. Nighta Shalabayzerja, če omenim le nekatere; vseh je veliko preveč za naštevanje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar