23. jun. 2019

The Wind (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Moram se strinjati z blogerskim kolegom Vidom, ki ugotavlja, da je žanrska prihodnost (očitno) v ženskih rokah. Karyn Kusama (The Invitation), Julia Ducournau (Raw), Coralie Fargeat (Revenge), Catherine Hardwicke (Red Riding Hood) in Jennifer Kent (The Babadook) je samo nekaj sijajnih režiserk, ki vnovič dokazujejo, kar je svojčas vedel že Hitchcock, sodobni Hollywood pa je to oportunistično pozabil: največji strah se skriva v človeški psihi in edine pošasti s(m)o ljudje sami. Groza ni v eksplicitnosti, temveč v pretanjenosti in dvoumnosti; ne bojimo se onega, kar bučno skoči pred nas, temveč tistega, česar ne vidimo.

Glavna junakinja filma je Lizzy, ki skupaj z možem Isaacom živi nekje na samotnem podeželju, nekega dne pa dobita za sosede mlad par, ki pričakuje otroka. Od tu naprej začne četverico ogrožati nevidna sila, ki straši po okolici in vpliva na napete odnose med obema paroma. Režiserka Emma Tammi dokaže tisto, kar je pred njo že Jennifer Kent; da imajo ženske filmarke poseben čut za grozljivke, ki se bolj kot na kri, posebne učinke in predvidljive trike zanašajo na večplastno zgodbo, like, s katerimi se lahko poistovetimo ter srhljivo atmosfero z nevidno nevarnostjo, ki prestraši bolj kot katerakoli pošast. —Vid Šteh, Razgledano
Nadarjena filmska ustvarjalka je kritikom in občinstvu povrnila upanje o tem, da je v času puhlih 'PG-13' sequelov in plastičnih rimejkov mogoče posneti odličen, učinkovit in predvsem simbolno pomenljiv žanrski izdelek; brez popkornovsko cenenih trenutkov -BU!- in neumestnih instantnih poskokov, ki ne vodijo nikamor — temveč na osnovi prave, otipljive groze, ki se skriva v bolestni duševnosti ljudi. —The Babadook (filmoljub)

Emma Tammi prinaša režijski prvenec po scenariju Terese Sutherland, ki v osvežujoče strnjeni minutaži poldruge ure prepriča zlasti s sijajno karakteriziranimi liki in njihovo stvarno interakcijo. Mešanica neromantiziranega ameriškega divjega zahoda (The Sisters Brothers, The Ballad of Buster Scruggs) in psihološke srhljivke (Bone Tomahawk) učinkuje navdušujoče opresivno in z namigi na okrnjeno človeško duševnost (The Shining, Lovely Molly) deluje kot alegorična študija ženske nevrotičnosti, neuravnovešenosti in preganjavičnosti. Lizzy (Caitlin Gerard) vse bolj mučijo slutnje, da se v preriji okrog samotne hiše, v kateri živi sama z možem Isaacom (Ashley Zukerman), skrivajo temačne, nedoumljive reči, ki se skušajo iz okolice prikrasti naravnost v njeno glavo. Nova mlada soseda sta nekoliko čudaška in njun odnos nerazumljiv, prav tako pa se tudi Emma (Julia Goldani Telles) sooča z lastnimi čustvenimi težavami. Sumničavost Lizzy, ki je pred časom izgubila otroka, še poveča Emmina nosečnost in prepričanje, da otrokov oče ni zadržani Emmin mož Gideon (Dylan McTee), temveč nekdo drug. Strahovi v Lizzy dobivajo vse bolj otipljivo podobo in grozijo, da se bo sprva obetavno prijateljstvo sprevrglo v tragedijo za obe družini.



Skozi spominske prebliske in preskoke nelinearno razkrivajoča zgodba je kljub (pre)počasni dramaturški formi nenavadno privlačna, ker — v arhetipskih motivih nevidnih demonov — razgalja od formulaičnih pripadnikov žanra drugačne, prvobitne ženske bojazni: osamljenost, bolestna posesivnost, ljubosumje pred tekmicami, materinska groza nosečnosti in poroda ter neznosni eksistenčni pritiski družbenih pričakovanj. Tematsko kompleksne dejavnike Emma Tammi prikaže na kinematografsko minimalističen, fascinantno atmosferičen in osvežujoče abstrakten način (prvič septembra lani na festivalu v Torontu), ki zlahka prekosi vse stereotipne novodobne hollywoodske grozljivke, povečini sama nadaljevanja in rimejke, katerih namen obstoja je samo in zgolj cingljanje blagajn. Bling!

Ni komentarjev:

Objavite komentar