26. jul. 2019

Alita: Battle Angel (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Rad imam vse, kar je stripovskega; zato sem si z zamudo in kljub rahlo mešanim kritiškim vtisom sklenil ogledati projekt Roberta Rodrigueza po scenariju Jamesa Camerona, s katerim je ta vztrajno odlašal in ga prestavljal od Avatarja (2009) dalje. Film je nastal kot priredba kiberpankovske manga serije Gunnm / Battle Angel Alita japonskega avtorja Jukita Kišire, ki je v reviji Business Jump izhajala v letih 1990—1995. "No ja, že ne more biti slabše od akcijade Ghost in the Shell (2017), neposrečene igrane adaptacije kultne risanke Kōkaku Kidōtai (1995)," sem pomislil — in po ogledu se mi zdi, da sem imel kar prav. Primerjavo med mango in filmom naj si izdela vsak sam (strip je na portalu MangaLife mogoče v celoti prebrati tukaj, od desne proti levi), ampak cilj slednjega navsezadnje ni zgolj slepa kopi-speštana preslikava v format sedme umetnosti — ali pač? Hm, v kinematografih se pravkar vrti Disneyjeva CGI-fotorealistična predelava slavnega Levjega kralja (1994) v režiji Jona Favreauja, ki si je zagotovo ne bom ogledal.

Zgodba Alite: Bojnega angela, filma presežkov računalniške filmske industrije, v katerem se ob pomoči CGI-ja, računalniško ustvarjenega sveta, pred gledalcem razvija barvit in natančno izdelan svet oddaljene prihodnosti 26. stoletja, je sicer precej preprosta. Znanstvenik dr. Ido, ki ga igra tako kot vedno odlični Christopher Waltz, na nekem odpadu najde ostanke kiborga ženskega spola, jih popravi in oživi. Dekle, ime ji dajo Alita, se ne spominja svoje preteklosti, a v nekem uličnem pretepu se izkaže, da je pravzaprav starodavna bojevnica, izurjena za najtežje naloge. Za njenimi velikanskimi očmi, s katerimi so se ustvarjalci želeli pokloniti tradiciji mang in animov, se skriva pravi bojni angel, ki komaj čaka, da se spopade z največjim in najtemačnejšim zlom, ki je povsod navzoče, a hkrati skrito daleč stran od Alitinega revnega sveta. —Gaja Pöschl, MMC RTV SLO

Ob zadržanih — da ne rečem skromnih — pričakovanjih pravzaprav nisem bil razočaran. Vizualno je Alita prava mojstrovina, kakršne nismo videli od izjemne sci-fi fantazije Pleše s smrkci v vesolju (2009). Ne le posebni učinki, tudi digitalno zajemanje gibov ter animacija glavne junakinje in drugih kiborgov so med žive igralce vsajeni osupljivo brezšivno. Živopisani kiberpankovski svet je otipljiv, prepričljivo dimenzioniran, a vendar še vedno neizpodbitno stripovski, kot bi si ga izmislila Bilal ali Moebius — in pripovedna nepretencioznost brez oportunistične resnobnosti, s katero skuša Hollywood prikazati nekakšno "pristnost" (glej npr. franšizo o prehlajenem posnemovalcu Jamesa Bonda, našemljenem v netopirja), mi je bila sila povšeči. Alita je film, namenjen mlajšemu občinstvu, in v tem smislu deluje nadvse solidno. Tematsko in sporočilno sicer ne presega instantne najstniške romance, običajnih družbeno-kritičnih motivov socialno raztrganega sveta (glej Elysium) in standardne premise o umetnem življenju, ki skuša posnemati človeka (glej Ex Machina), vendar je dramaturgija tako razgibana in kratkočasna, da ohranja fascinacijo in čudenje.



Kljub mlačni, premočrtni in mestoma čudaško pospešeni zgodbi (s pričakovano oznako 'PG-13') bi lahko ustvarjalci vsaj v razpletu in finalu (ki to ni) ponudili kaj več od formulaičnega nastavka za franšizo. Resda Edwarda Nortona tokrat skorajda ni videti in veliko vprašanj ostaja nerešenih, a bi se filmu verjetno dalo vtisniti vsaj toliko avtorske note, da ne bi deloval kot ena sama origin-story priprava na nadaljevanja, ki menda sledijo. Sicer pa smo tega že vajeni. In kljub vsemu je Alita najdobičkonosnejši Rodriguezov film vseh časov (bolj kot oba dela Mesta greha skupaj) ter med desetimi največjimi zaslužkarji leta 2019. Zakaj nisem presenečen?

2 komentarja:

  1. film je kar kul, jaz osebno bi mu dal sicer kvečjemu oceno 6, a najbolj me je v resnici zmotil ta igralec Waltz, ker kar se mene tiče, vse od Inglourious Bastards, kjer je bil zame edinič odličen, vsakič igra na neko isto vižo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj sem mu tudi jaz dal oceno 6/10. :) Waltza pa pač tlačijo v vse mogoče filme, tako kot vse dobitnike oskarja in druge slavne, da jih čim bolje iztržijo. Sicer pa v tem filmu igralsko prav nihče ne izstopa; najpomembnejša je pač vizualnost.

    OdgovoriIzbriši