31. avg. 2019

Poseidon (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Slavni režiser in producent Wolfgang Petersen (Outbreak, Air Force One, Troy) se je v podmorniščini Das Boot (1981) lotil klavstrofobičnega dogajanja na nemškem plovilu med drugo svetovno vojno; nevede ali nehote je posnel eno najboljših vojnih dram vseh časov. Z valovi se je potem spet boril v Viharju vseh viharjev (2000), svojo (pod)vodno triperesno deteljico pa je zaključil z vnovično priredbo filma The Poseidon Adventure (1972) s kar petimi oskarjevci (Gene Hackman, Ernest Borgnine, Jack Albertson, Shelley Winters in Red Buttons), posnetim le dve leti pred meni nenavadno ljubim Potresom (1974). Nostalgični spomin iz otroštva na luksuzno križarko, ki se v morju prekucne na glavo in prisili peščico preživelih, da se skozi njeno drobovje prebije od ladijskega mostu navzgor do njenega masivnega gredlja proti gladini, je bolj ali manj edini razlog, da sem si ogledal Petersenov ohranjevalnik zaslona. Mimogrede, to je umotvor, ki je še danes zapisan v Guinessovi knjigi rekordov kot film z najbolj natančno izdelanim digitalnim modelom oz. največjim številom prikazanih CGI podrobnosti (zasluga gre Lucasovi tvrdki Industrial Light & Magic, ki je zdaj v lasti Disneyja). Za dosežek je bil nagrajen celo z oskarjevsko nominacijo; po drugi strani pa ga je doletela tudi nominacija za zlato malino (za najslabši rimejk ali kopijo). Finančno ni bil posebej uspešen, saj je komajda povrnil vloženih 160 milijonov produkcijskih sredstev.

In Poseidon ne izgleda le kot rimejk Pozejdonove avanture, ampak kot nekaj, kar je nekdo poslal po pošti iz sedemdesetih. Poseidon je preveč preprost celo za tiste, ki jim okus brusijo le TV serije in "resnične zgodbe". Vraga, Poseidon je preveč preprost celo za one, ki so oblečeni v ameriško zastavo. Spet imamo največjo potniško ladjo na svetu, alegorijo Amerike, ki pluje po širnem morju. Spet imamo kolekcijo likov (hazarderski Josh Lucas, eks gasilec in župan Newa Yorka Kurt Russell, njegova uporniška hči, samohranilka z otrokom, magnatski gej, Teksačan, črnec, latino), ki izgledajo tako stereotipno, tako anemično in tako irealno, kot da so jih zdizajnirale najbolj sterilne in najbolj svilene TV serije iz sedemdesetih, recimo kak Love Boat, in ki se obnašajo tako, kot da se zadnjih 30 let ni nič zgodilo. In spet imamo apokaliptični val (vihar vseh viharjev), ki nepričakovano, tako rekoč iz zasede, kot kak terorist, napade in prekucne ladjo; ki se potem prelevi v orjaški podvodni akvarij, tako da imajo tisti, ki preživijo in ki se skozi ladjo prebijajo proti "svetlobi", le dve možnosti: da umrejo — ali pa da se spreobrnejo. —Marcel Štefančič, Mladina

Petersenov rimejk sicer ni najbolj zanikrn film vseh časov, sploh v luči današnjih debilarij (Godzilla: King of the Monsters), a je tudi zelo, zelo daleč od kakšne mojstrovine, celo znotraj dotične (pod)zvrsti. Formula za katastrofščine je razmeroma premočrtna: peščica nesrečnikov, ujetih v nevarnem položaju (med katerimi se vzpostavi nekakšna družbena hierarhija in predstavljajo arthetipski razpon različnih človeških lastnosti), se bori za golo preživetje in ob zoperstavljanju naravnim dejavnikom med krizo spoznava srž lastne človeškosti in neomajnosti. Mark Protosevich, avtor scenarija (apokaliptični I Am Legend, rimejk Oldboy), nam tokrat žal ne servira nič takega. Starikavi Richard Dreyfuss je daleč od svojih vlog v kultih kot Žrelo (1975) ali Bližnja srečanja tretje vrste (1977), zlasti pa performansov kot Mr. Holland's Opus (1995), medtem ko je zdolgočaseni Kurc Rasel še manj zanimiv kot njegov junak po sili razmer v Kritični točki (1996); k sreči se je že leto zatem njegova kariera s Tarantinovim Death Proof (2007) vrnila na stara pota (in pozneje doživela vnovično slavo v filmih Bone Tomahawk ter The Hateful Eight). Človeški faktor rešuje požrtvovalni Josh Lucas (American Psycho, Hulk, The Lincoln Lawyer), vizualnega pa kratkočasno zaporedje nevarnih situacij in osupljivih scenografskih dejavnikov, ki kljub nujnemu zamiku nejevere nikoli ne seže čez mejo čistega absurda in do gledalca žaljive ridikuloznosti. (Če odmislimo dejstvo, da liki po zmešnjavi skrivenčenih prehodov rinejo skozi narobe obrnejo ladjo, namesto da bi po vodi odplavali skozi najbližjo lino.) Skorajda spodoben poletni popkorn, kakršnih dandanes, dober ducat let pozneje, ni več — in ta relativizem je največja ironija, kar sem jih kdaj zapisal na tem blogu.

Ni komentarjev:

Objava komentarja