7. avg. 2019

The Hustle (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Pri tvrdki Metro-Goldwyn-Mayer so že leta 2016 naznanili žensko inačico komedije Umazana prevaranta (1988) s Stevom Martinom in Michaelom Cainom, sicer rimejkom še starejše komedije Bedtime Story (1964) scenarista in producenta Stanleyja Shapira. Ta je umrl že leta 1990, a so čezlužni kravatarji sklenili, da so časi trendovskega ženskega opolnomočenja in politično korektne hollywoodske emancipacije (#MeToo), ki še kar nočejo miniti, pravšnji za vnovično priredbo njegove zgodbe, v kateri bi bile moške in ženske vloge izmenjane. Tako kot so pri aktualiziranem Ghostbusters (2016) vlogo izganjalk duhov prevzele same babnice, komedija Moj lažni mož (2018) z Anno Faris in Eugeniom Derbezom pa je prinesla inverzijo likov, ki sta ju v istoimenski komediji Overboard (1987) odigrala Kurt Russell in Goldie Hawn.



Prevarantki sta tokrat sofisticirana in glamurozna Josephine Chesterfield (Anne Hathaway) ter vulgarna in ne najbolj brihtna debeluška Penny Rust (Rebel Wilson). Slednja prispe na francosko Riviero, kjer se zbirajo bogataši in drugi naivni moški prasci, ki jih je tako preprosto ogoljufati ter okrasti. Vendar tam hodi v zelje svoji spretnejši in veliko ambicioznejši tekmici, ki se je skuša znebiti s stavo, kateri od njiju bo uspelo pretentati mladega tehnološkega milijarderja Thomasa Westerburga (Alex Sharp). V vojni so dovoljena vsa sredstva; vendar obe lažnivi dami pri še tako premišljeno sestavljenem načrtu ne slutita, da stvari niso take, kakršne so videti. Bosta nemara celo sami postali tarči prevare?

Režijo je v svojem prvem projektu za velika platna prevzel britanski igralec in scenarist Chris Addison (nikad čuo), ki je predtem pokal vice pri satirični televizijski oddaji Mock the Week programa BBC ter režiral nekaj epizod serije Podpredsednica. Neizkušenost pri celovečercih se mu močno pozna, kljub brezhibnemu tehničnemu in vizualnemu vidiku (snemal je izkušeni oskarjevski nominiranec Michael Coulter), to pa pri komediji ni najboljši znak. Gre za najzahtevnejši žanr, kjer ni oportunističnih bližnjic in približkov: film je bodisi zabaven (vsaj za večino gledalcev), ali pa je dolgočasen. Vzajemnost med vselej zanimivo Anne Hathaway in vedno bolj ali manj enako Rebel Wilson je sicer doživeta (v spomin prikliče Sandro Bullock in Melisso McCarthy v policijski buddy-buddy komediji Drzni par in še marsikaj, kar igra na vižo komičnega kontrasta likov), vsaka zase sta prav tako dokaj zanimivi, vendar je celota videti bolj kot na silo skrpana farsa povečini absurdnih gegov, med katerimi marsikateri izzveni v prazno. Nobene notranje logike, pripovedne doslednosti in smisla. Komični tempo, umestnost replik, dramaturški kontekst (po možnosti brez pop-referenc), razdelanost likov in nazadnje tudi glumaška predstava — vse to bi moralo biti pri komediji močno poudarjeno. Če bi bila britanska, bi humor posrečeno razbremenjevali z dramskimi začimbami, kar bi zgodbi dalo čustveno uravnoteženo stabilnost, tako značilno za Angleže; a ker gre za plehko ameriško produkcijo (z običajno straniščnostjo in drugimi političnimi nekorektnostmi), je temu primeren tudi rezultat. Pretežno neškodljivo za zabijanje dolgočasnega večera in preučevanje Anne v zanjo neobičajni vlogi (v kateri se je očitno zabavala), vendar brez vsakršne trajne vrednosti.

Film je v blagajnah kinodvoran za zdaj pridelal skoraj petkratnik svojega proračuna in velja za uspešnega. Kaj pa drugega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar