15. sep. 2019

Haunt (2019)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Spet se bliža čas karnevalskih šem, morbidnih potegavščin in drugih osladnosti, ki ga vsako leto (bolj) zaznamuje filmska bera drugorazrednih žanrskih umotvorov. Zgodbe o hišah strahov ali grozljivih tematskih parkih ali preizkušnjah v "sobah pobega" tipa Saw med zabavo za noč čarovnic so prerastle v pravcato podzvrst. Samo med tistimi v novem tisočletju smo videli FrightWorld (2006), Sam Hell (2008), The Scarehouse (2014), House of Purgatory (2016) in tako dalje; pred nekaj leti sem pisal o precej neposrečenem 31 (2016) Roba Zombieja, lani pa smo gledali sorodna Blood Fest (2018) ter Hell Fest (2018), slednjega celo v kinih. Letošnji odmerek prinaša podoben projekt v režiji Bryana Woodsa in Scotta Becka, scenarističnega dua lanskoletne (gluho)neme 'PG-13' uspešnice A Quiet Place (2018) režiserja in igralca Johna Krasinskega; vsaj teoretično bi se to moralo slišati obetavno, kajne? Mimogrede, filma ne gre zamešati z istoimenskim Haunt (2014), če niti ne omenjamo plejade podobnih strašljivih naslovov v slogu The Haunting (1999) ali House on Haunted Hill (1999), neumne parodije A Haunted House (2013), lanskoletne serije Haunted na Netflixu in tako dalje. Toliko o izvirnosti. In med producenti je tokrat tudi hollywoodski bleferski šalabajzer Eli Roth (Death Wish, Knock Knock), kar je običajno znak za preplah bikovih iztrebkov (bullshit alert) in terja občutno nižanje meril pri previdnejšemu gledalcu.

Neodvisna grozljivka Woodsa in Becka pravzaprav ni tako zanikrna, resnici na ljubo, temveč dokaj gledljiva, mestoma zabavna in dovolj kratkočasna (tudi pri nas jo bomo menda videli s slovenskim naslovom Strašila); obrtniško in tehnično gre za nadvse spretno udejanjen celovečerec in celo liki generičnih adolescentov, ki v skrivnostni hiši strahov v nočnem zakotju drug za drugim cepajo kot muhe, niso tako zelo nadležni. Tudi glavna junakinja (Katie Stevens), ki s svojo težavno družinsko preteklostjo zbuja sočutje (recimo), je dovolj poistovetljiva, da ohranja pozornost, dočim nam za ostale protagoniste, stereotipna žrtvena jagnjeta, večinoma bolj ali manj dol visi; že od začetka je jasno, kdo bo preživel koline in kdo ne. Vizualno in dramaturško solidno udejanjen suspenz poskrbi za gledalčevo budnost, medtem ko bi ga utegnil zmotiti kontekst osebja hiše strahov, o katerem ne vemo ničesar — uslužbenci nosijo maske, obrazi pod njimi pa variirajo od sprevrženih umetnikov telesnih inštalacij do nekakšnih demonov ali izrojenih rdečevratnih spačkov. Poleg tega so odločitve junakov pričakovano nepremišljene, dolgočasno repetitivno dogajanje pa podaljšuje minutažo oz. kompenzira pomanjkanje scenografskih rekvizitov in pripovednih elementov. Film je očitno cenen in tak tudi izpade; a na srečo ne straši z lažnimi poskoki -BU!- in ni pretenciozen, pač pa z nekaterimi krvavimi prizori upraviči cenzorsko oznako 'R' (vsaj to); ne pretvarja se, da je kaj drugega ali kaj več kot še ena potrošna zabava za noč čarovnic v veseli družbi filmskih zanesenjakov, škatle pokovke in ohlajenega šesterčka češkega ležaka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar