10. sep. 2019

Skin (2018)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Izraelski režiser Guy Nattiv (Strangers, Mabul, Magic Men) je za igrani kratkometražni film Skin (2018) letos prejel oskarja skupaj s producentko Jaime Ray Newman. Tematiko rasnega sovraštva ameriških supremacistov se je odločil uprizoriti v istoimenskem, a vsebinsko in dramaturško povsem drugačnem celovečercu — posnetim po resnični zgodbi Bryona 'Babsa' Widnerja, reformiranega nekdanjega obritoglavca, ki je po izstopu iz bratovščine Vinlanders Social Club iz ameriške zvezne države Indiana sklenil spremeniti življenje in si dal z bolečimi posegi odstraniti številne (zlasti obrazne) tetovaže. Njegovo življenje in moralno preobrazbo je zabeležil že televizijski dokumentarec Erasing Hate (2011) Billa Brummela.

Tovrstni filmi nujno, neizogibno prikličejo primerjavo z obstoječimi pripovedmi o rasni nestrpnosti in obritoglavcih. Če govorimo o širše zastavljenih motivih vselej aktualnega vprašanja: je Nattivov film recimo vsaj primerljiv s kultnimi klasikami tipa To Kill a Mockingbird (1962) ali poznejšimi The Color Purple (1985), Mississippi Burning (1988) ter American History X (1998), nemara tudi z novejšimi Crash (2004), This Is England (2006), Fruitvale Station (2013) ali celo žanrskimi posebneži v slogu satire Get Out! (2017), če na pamet naštejem le peščico? Po mojem prav gotovo ne, niti sporočilno niti celostno kinematografsko. Kaj drugačnega ali novega nam torej skuša Nattiv dopovedati?

Namesto globlje zgodovinski in psihosocialni sliki se posveča intimni zgodbi enega človeka, ki ga imenitno upodobi britanski glumač Jamie Bell (Billy Elliot, Jumper, Snowpiercer, Rocketman). Četudi pogosto moteče izstopi njegova rodna angleščina (poba se je pač le 90-odstotno vživel v vlogo, tetovaže gor ali dol), mu ob karizmatični karakterni predstavi to zlahka odpustimo; zlasti, ker ga z naturalistično prepričljivo igro zanesljivo podpirajo tudi soigralci (Danielle Macdonald, Daniel Henshall, Bill Camp, Louisa Krause, Zoe Colletti, Mike Colter, pa čak i Vera Farmiga), ki filmu vdihnejo pečat nizkoprofilirane avtentičnosti. A žal ima scenarij nekatere pomanjkljivosti; četudi je zgodba osnovana na biografskem izseku, je šibka prav pri tistih elementih, ki naj bi bili v filmski interpretaciji posebej poudarjeni — značajskem prerezu, genezi in motivih likov, ki doživijo korenito življenjsko preobrazbo.

Ali je dovolj, da je svoje nekdanje sovraštvo "prerasel", ne da bi se zanj v resnici pokesal ali skušal odkupiti? Zakaj ne izvemo skoraj ničesar o Darylu Jenkinsu, ki je svoje življenje posvetil spreobračanju in rehabilitaciji supremacistov, ki nanj ne gledajo kot na človeka? To bi bil morda zanimivejši film. Koža je na površju fascinantna, napeta srhljivka, ki se kiti z lastno moralnostjo in celo vzgojnostjo — in pri tem upa, da ne bomo opazili, kako se senzacionalistično naslaja nad retoriko in simboliko sovraštva, kako v neskončnost kontekstualizira in relativizira zločince, ne da bi se zares posvetila daljnosežnim posledicam njihovega sovraštva in zločinov. Pod črto pa nam ne pove ničesar novega ali globokega v povezavi z anatomijo sovraštva. —Ana Jurc, MMC RTV SLO


What if I take all this stuff off and I'm still a piece of shit?

Film tako skuša z nerazumljivimi odločitvami likov in nepopolnimi prikazi njihovih odnosov prepričati o pristnosti spremenljive narave ljudi s socialnega dna, četudi s tem morda le umetno sproža dramaturško napetost in napeljuje k dogajanju, kjer ga v resnici sploh ni (bilo). Da je vseživljenjsko indoktriniranost zapriseženega obritoglavca, enega od najbolj nasilnih članov bratovščine, čez noč lahko omilila materinska ljubezen neke njegove znanke (Danielle Macdonald), s katero se instantno zaljubita? Da dejanja skupine rasistov niso že prej zbudila pozornosti organov pregona in da umor priseljencev mine brez takojšnjih posledic? Da lahko nasilnost in etiko sovraštva vedno znova reduciramo zgolj na tragične socialne okoliščine in travme odraščanja? Da se brezčutnost tako zlahka spremeni v odgovornost? Brez zamere, leta 2019 tega ne kupim kar tako. Solidno in doživeto, ne pa tudi poseben presežek.

Ni komentarjev:

Objavite komentar